Kanin–Rombon
Z raziskavami Kaninskih jam smo začeli davnega leta 1963, ko je Jurij Kunaver prvič organiziral odpravo nadebudnih jamarjev, med katerimi je imel najmlajši komaj 14 let. Na prvem taboru so raziskali 44 jam, kar za takratne čase ni majhen dosežek. Raziskave visokogorja so se namreč začele pred začetkom vsesplošne uporabe vrvne tehnike in prva brezna so bila raziskana s pomočjo lestvic.
1965 je bilo odkrito in do globine 175 m raziskano Primoževo brezno. Prihodnje leto je bil s poglobitvijo omenjene jame dosežen nov društven rekord, -197 m. Do leta 1968 smo na Kaninu raziskali več brezen globljih od 100 m. Pogledi jamarjev so vedno usmerjeni proti izvirom in leta 1975 so se jamarji lotili najočitnejšega – preplavali so 1. sifon izvira Boke. Prihodnje leto, 1976, smo imeli na Kaninu raziskanih že preko 300 jam.
Nato pa je več kot desetletje trajalo zatišje raziskav, vse do prihoda nove generacije, ki je leta 1990 začnela z raziskavami na Rombonskih podih in odkrila vhod v Vandimo. 1993 so v Vandimi, jami, ki slovi po neprivlačnosti ozkih meandrov, blata in ledu, presegli magično mejo -1000. Tako je postala prva tisočmetrca, ki smo jo raziskali Slovenci. Že leto kasneje smo dosegli nov mejnik v obliki Brezna pod velbom, ki je s 501 metri globine postalo najgloblje svetovno enotno brezno. To mesto je obdržalo tri leta, sedaj je na tej lestvici tretje. V letu 1996 sta raziskovalca Vandime nepreklicno dosegla dno, 1182 m globoko. Verjamemo jima na besedo in v mitske grozotvorbe Vandime se verjetno ne bo vrnil nihče.
1997 se je poletni tabor iz Rombona preselil na Kanin. Ledenemu čepu navkljub nas je vleklo v Brezno pod Velbom in poglobili smo ga na 852 m, nato pa v prihodnjih 3 letih sledili razočaranje na končni globini 910 m in razopremljevalske odisejade. Še eno leto kasneje smo našli VG-1, ki se je v zgolj enem letu prelevilo v čez 1000 m globoko Renejevo brezno. V letu 1999 smo našli tudi P-4 ali Brezno rumenega maka, ki je po prvih dvoranah raziskovanje kaj kmalu začinilo z “Jebami”. Sledil je kolektor s sifonom v Reneju, Brezno pri lepih žlebičih in Dinozavri pa raziskave v Rovki, ponovno odkritje Sunija in povezava v SuRovko.
Skozi vsa leta novega tisočletja smo Kanin raziskovali na poletnih taborih in na mnogih drugih akcijah. Trenutno energijo usmerjamo v Renejevo brezno, kjer smo našli višjeležeče galerije, ki vodijo vstran od sifona in v SuRovko, ki je na zadnjem taboru postregla s pestrim prepletom rovov, P-4 pa zopet čaka na širjenje. Natančnega števila s strani našega društva registriranih jam na širšem območju Kanina in Rombona avtorica tehle vrstic zaenkrat ne ve, si pa predstavlja, da je solidno. Raziskave so postale sistematične, napisanega in povedanega je bilo že veliko in vse našteto je odlično zaokrožilo Srečanje ob 50. obletnici začetka jamarskih raziskovanj Kanina, ki smo ga organizirali v letu 2014.
Špela