Jame so zame

Razstava ob 100. obletnici Društva za raziskovanje jam Ljubljana je bila ogled v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu od 6. aprila do 6. junija 2010. Ogledate si jo lahko tudi jubiljenem Glasu podzemlja.

Kaj nas vleče v svet teme, blata in mraza?

Zakaj hodimo v jame?

Preprosto zaradi doživetja, da vstopamo v neznano in osupljivo okolje. V jame, edinstven košček narave presenetljivih oblik in domovanje nenavadnih bitij, nas vleče radovednost. Jame burijo našo domišljijo. Danes ni več glavni motiv le znanost. Nekateri sicer še vedno zahajajo v jame predvsem zaradi znanstvenega interesa, toda večino žene želja po raziskovanju jam in odkrivanju neznanega. Jame so tudi imenitna telovadnica, so športni izziv, pogosto povezan z napori, a tudi z veliko mero veselja in zabave. Našim članom in članicam je skupna želja na poti v neznano – raziskati še neraziskano. V našem društvu so jame povezovale mlade in malo starejše, v njih so se tkala mnoga prijateljstva. Jame so za vsakogar nekaj! Zato smo razstavo poimenovali Jame so zame.

Za Kras so značilne številne jame in brezna. V Sloveniji je registriranih več kot 11.000 jam. Nič čudnega ni, da so kras začeli preučevati ravno pri nas. Pred 100 leti so člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana, v svojih prvih pravilih zapisali: »Društvo za raziskavanje podzemskih jam si je stavilo nalogo vsestransko znanstveno raziskati podzemske jame Kranjske ter zemljepisno semkaj spadajočih pokrajin, kakor tudi znanstveno predelati in objaviti uspehe raziskovanj.«

Z razstavo smo želeli osvetliti bogato zgodovinsko dediščino društva skozi stoletno zgodovino. Razstavo smo pripravili kot zgodbo o ljudeh oziroma kot sprehod skozi življenje društva od načrtovanja jamarske akcije, raziskovanja in izzivov v jami do druženja pred, med in po jamarski ekskurziji. Najprej se odločamo v katero jamo gremo. V naslednji fazi jamarske ekskurzije se ozremo na izzive, ki nas čakajo. Skozi zgodovino smo se namreč raziskovanja lotevali z različno opremo, od vitlov, lestvic in vrvi, in z uporabo svetil od karbidovk nekoč do danes vedno bolj uveljavljene razsvetljave z LED tehnologijo. Spreminjala se je oprema, a izzivi raziskovanja neznanega so ostali enaki. Jamo je bilo treba vselej tudi izmeriti in dokumentirati. Merske trakove in starejšo merilno opremo so zamenjali sodobnejši instrumenti, a v svojem bistvu meritve danes izgledajo podobno kot pred sto leti. Še vedno je to naporno in zamudno opravilo. Prvi izziv, ki nas čaka, ko pridemo iz jame spet na površje je čiščenje opreme, ki mu sledi spopad z delom doma. Svojevrsten podvig je namreč iz blatnega zvezka z zapisi meritev in skicami narediti končen izdelek – načrt. Načrte jam so včasih risali z merilom in kotomeri, danes del opravila naredi računalnik. A vsakič, ko se ozremo na umetelne izdelke naših predhodnikov, nam je kar žal po časih, ko so bile ročne spretnosti še visoko cenjene.

V jame se člani in članice Društva podajajo že 100 let in težko bi osvetlili vse dosežke, ki so jih pri tem dosegli. Zato razstava predstavi nekaj ključnih mejnikov, ko je nastal in se razvijal kataster jam, ko so se postavljali globinski rekordi, raziskale nekatere večje ali drugače pomembnejše jame, razvijale nove smeri jamarstva, kot je jamsko potapljanje ter dejavnosti v oporo in podporo raziskovanju jam, kot je reševalna služba in tehnična komisija za razvoj in varnost opreme. Ob vsem tem je skozi stoletje nastala tudi izjemno bogata zbirka jamskih fotografij in filmov. Naša prva in glavna skrb pa so bili, so in bodo ustrezno usposobljeni člani. Zato je tudi jamarska šola že dolgo redna dejavnost v prizadevanjih za izboljšanje kakovosti jamarske dejavnosti in spoštovanja pravil jamam prijaznega raziskovanja.

Svet se je v sto letih korenito spremenil, nastale in razpadle so države, zvrstile so se generacije jamarjev, a jame in članski duh so ostali. Delo, napori, razmišljanja članov in članic so skrita globoko pod zemljo, zavita v večno temo brezen, dvoran in ozkih pasaž. Jamarji raziskujemo svet, v katerem se naužijemo lepot, doživljamo težke in hkrati lepe trenutke. In kjer je resno delo, tam so rezultati – dve »tisočmetrci« kažeta, da smo se sposobni spoprijeti z največjimi izzivi.

Jame so tudi templji iskrenega prijateljstva. V njih je človek prvinski – radoveden, prijateljstvo je iskreno, ni sprenevedanja in laži, zaupanje je samoumevno. Tudi to je vrednota na katero smo ponosni, ko pogledamo kaj vse so člani in članice dosegli skozi prvih 100 let obstoja društva. Poznamo le majhen delček podzemlja, zato vsaj še naslednjih sto let novih jam ne bo zmanjkalo, zato bo za naše društvo še dovolj resnega dela in zabave tudi prihodnjih 100 let.