Vikend treh jam

Pretekli vikend je bil jamsko nadvse pester.

Začeli smo ga Beki, Cyril, Matevž in Špela z večerno akcijo v Ledenico pri Dolu. Po tretjem neuspelem lovu na “malo belo”, kakor je bila strokovno opisana iskana pošast, smo ob 22h pogledali v divje nevihtno nebo. Na vhodu smo prevedrili najhujše. V temni noči opazovati bliskanje in treskanje ter močan naliv iz varnega zavetja jame ni kar tako. Ko se je glavnina izlila, smo oddrncali do avta in se odpeljali proti naslednjemu cilju: planini Polog. Po poti sva z Beki poskušali povoziti čim manj žab, fanta pa sta poskušala preslišati “čefurko”, ki sva jo vrteli po radiu. Do cilja smo prispeli v lahnem pršenju. Preostalo ekipo – Uroša, Davida, Saro in Matijata – smo našli v notranjem hodniku bunkerja ob rampi: postlali so si kar na vlažnih tleh, zaporedno vezani v verigo spalk. Odmevajoči hodnik in poznavanje Uroševih orkestralnih navad me je prepričalo, da sem se zabavi odrekla, tako da o nočnem dogajanju ne morem poročati. Lahko pa povem, da je bila prva stvar, ki sem jo zagledala, ko sem se prisilno zbudila ob grozljivi 6-ti uri zjutraj, Matija v gatah in dežju, pripravljen na pohod. Pomežiknila sem, a kar ni hotel izginiti, zato sem sprejela videno za resnično. Prispel je še zadnji avto s tečajniki Klemnom, Rokom M. in Majo.

Matija je odčofotal proti zgornjem vhodu v Pološko jamo, ostali pa smo pametno spili kavo in počakali, da je dež prešel v sonce. Bolj ali manj slečeni smo zakorakali v breg. Kaj kmalu so nas začele zabavati nadvse nenavadne sledi, katerih fotografije si lahko ogledate v spletnem poročilu. Pred jamo smo imeli minidramo ob ugotovitvi, da je Majin kombinezon ostal v dolini. Izgubo je hrabro sprejela in celo jamo predregetala v tankih hlačah in švicmajici. Skozi jamo smo se prekotalili rekordno hitro, v 5.5 ure. Nikjer nismo zgrešili, nobenega nismo pogrešili, pravi dolgčas. Zunaj nas je, kljub nadpovprečno mokri jami, pričakal suh topel dan. Deževati je začelo šele po obrednem umivanju v Tolminki, ki je imela “minus šestnajst stopinj, zmrzne pa ne samo zato, ker tako hitro teče”. Po pici v Tolminu so nekateri odšli domov, drugi pa smo nadaljevali odisejado proti Vipavi. Tam smo odvrgli Matevža, nato pa sem morala pohiteti v Laško na zabavo, rešiti Matica, ki je na vsak način hotel naročiti svoj Union. Po prekratki noči sva zopet odjahala nazaj proti Vipavi, za jamo seveda.

Odpeljala sva se v Štorje do Matevža, ki je spodbudil akcijo v Petnjak. Pričakal naju je z lestvijo, spakirano na prikolico, pripeto na vojaško terensko vozilo letnik 46. Jih bojda doma zbirajo. Odhrumeli smo do Petnjaka, si oprtali ruzake in lestev in se spustili v udornico. Pobočje se nadaljuje v veliko dvorano 50 m x 100 m (korigiran italijanski meter). Matevž nama je povedal, da je prejšnjič v jami naletel na sveže truplo srnjaka. Srnjaka to pot ni bilo več na mestu, je pa jama sumljivo pogosto smrdela. Kasneje smo na naključnih mestih v jami srečevali naključne sledi krvi in kose trupla. Matic in Matevž sta se lotila kamina, ki je obetal morebitno nadaljevanje. Sestavila sta 3 x 3 m lestev, ki je ravno segala do luknje v oboku dvorane. Matic je bil navdušen nad tehniko – prvih nekaj metrov plezarije še nikoli ni bilo tako lahkih. Nato je nadaljeval s klasično metodo plezanja še cca 20 m. Matevž se je priučil varovanja in razopremljanja, jaz pa sem pregledala stransko, lepo zasigano dvorano in se zarila v drugo perspektivno točko: ozek rov, ki so ga širile generacije pred nami. Ožini nisem prišla do konca. Kristalna bela siga je mestoma popolnoma prekrila nekdanjo kopaško pot (zagotovo vsaj 1 cm debela prevleka, morebiti več) in v neki točki sem si zaželela za seboj nekoga, ki me bo potegnil ven če ne bo šlo več.

Kamin se je prevesil v horizontalen rov, ki pa je bil do zadnjega kotička zasut z zemljino. Matic je zato zagrabil lojtro in tik tak skočil še v vse ostale luknje naokoli. Nad tehniko se je tako navdušil, da bo bojda od zdaj naprej lestev nosil v vse jame. Nato pa sta mi fanta sledila v izkopani rov, vse do točke obrata, kjer sem ugotovila, da v družbi vsaka ožina širša postane. Zdrsnila sem čez in dosegli smo končno točko kopanja. Vmes smo občudovali zasigane kose kablov in vrečk. Našli smo dva koša za smeti, ki sta očitno služila kot vedri, mnogo kablovja in kokakolo. Na koncu pa luknjo s prepihom. Občudovali smo trud predhodnikov in sklenili, da širilna akcija sledi v bližnji prihodnosti.

Dan sva zaključila v piceriji Skala, kjer sem namesto naročenega kozarca vina in pol litra vode dobila pol litra vina. Zakaj ni Pokljuka na Primorski?!

Za Matico zapisala Špela

Več fotografij najdete na povezavi.