Trubarjev zadah

Včeraj je potekala že tradicionalna četrtkova akcija v Trubarjevemu (za)dahu. Blatnik je postavil nov najboljši čas od parkirišča do vhoda in ta znaša že 1h in 10min, kakšen izzivalec? Pod Viševnikom je bilo sevada tako lepo vreme, da smo porabili kakšno uro le za priprave manevra oblačenja jamarskih cunj. Na vhodnem breznu nas je pričakala ledena drsalnica, do štrika pa treba seveda splezati nad breznom. Do ožine na dnu smo se vlekli nekaj manj kot 3 ure, saj smo imeli s sabo težko oborožitev. Nekje na 230 m globine sem poslal Špelo razopremiti stranske dele od prejšnje akcije. Ob tem sem ji rekel, da če bo preveč mokro, ji ni ravno treba it plavat. Seveda me ni poslušala in se je šla raje potapljati, še preden smo dosegli dno jame.
Pred končno ožino smo najprej razširili en detajl, tako da jo je zdaj mogoče doseči s pasom. Sami ožini pa smo podarili oltar tretjemu članu v dolžini 2,5 m. Po 5 urah dela v ožini se nam je končno uspelo prebiti čez, zadaj nas je čakalo brezno dimenzij 6×3 m (Kaninska scena). Izmerili smo ga do prve police, 30 m nižje. Tu se brezno razcepi v dva kraka, ki se nižje dol najverjetneje ponovno združita. Po ožjem rovu kamni in druge stvari:) padajo še kakšnih 5 sekund. Nadaljevali smo še z opremljanjem krajšega, širšega rova pri čemer nam je po 20 m zmanjkalo štrika. Izmerili smo 66 m novega poligona jame, od tega 33 m globine.
Vode v jami je bilo veliko, dol grede je po nas samo deževalo, gor grede pa smo zlivali vodo iz škornjev. Tako ni presenetljivo, da je bila včeraj največkrat uporabljena besedna zveza: kletvica + voda. Mislim, da so se raziskave v spomladanskem obdobju na Pokljuki zaključile, mogoče pa tudi ne, me res zanima kako zelo smo neumni. V jami smo bili 12 ur. Statistično je najbolj zanimivo to, da smo porabili manj časa za žimarjenje ven, kot za spust v jamo. Človek odkrije svojo pravo hitrost v jami, ko mu voda teče za vrat.
Sodelovali smo Kivi, Garmin, Špela.