Trubar again ali Kako se dela jamo (od spodaj navzor)

Trubarjevci smo našli svojega frikota! V soboto smo se v jamo podali Diba, Flis, Marina in Gašper Pintar in Špela. Gašperju smo že nekaj časa namigovali, da je čas, da izkusi tudi jame in da imamo plezalskih problemov še pa još. In zagotovo vsaka smer pridobi vsaj kako črko če ne več, če jo prestaviš v temo, mokroto in mraz. Izziv je bil sprejet in šli smo prvi prost vikend. Izogibali smo se misli na taleči se sneg in v soboto zjutraj veselo zakorakali vročemu soncu naproti.

Šnelkurz desondiranja in prepenjanja in smo šli (mimogrede, to je mogoče zgolj če se pišeš Pintar in plezaš devetke ;)). Jama je bila katastrofalno mokra. Kot bi se potrudili, da predstavimo jamarijo v najslabši luči. Na 200 nas je do kože premočil Tuš in ker voda ni zadosti, je svoje dodal še prepih. Kar hitro smo napredovali in ob 15h že jedli malico na bivaku. Potem pa še skok navzdol in šnelkurz žimarjenja s pantinom in smo 270 m nad dnom tega dela, na mestu plezarije. Trije smo šli preverit neko luknjo na robu kamina, ki se je izkazala kot premokra za raziskovanje. Gašper in Matic pa sta šla do vrha kamina plezat meandrasto stopnjo. Gašper je poletel po meandru navzgor in zgolj v estetske namene navrtal kak fiks. Kmalu smo vsi štirje opazovali predstavo in vzklikali, ko je prišel na vrh. Na 36 m višine nam je prihranil vsaj 15 fiksov, po moje gre na listo sponzorjev :). Kasneje je komentiral nekaj v stilu, da to niti plezarija ni bila, prej malce bolj zafukano hribolazenje. Nič skrbet, Trubar zagotovo skriva še kak 100 metrski previs…

Izplen akcije pa je vrhunski. 50 m poligona v ravni liniji proti črni luknji okoli katere kroži tloris Trubarja. In kjer se skriva Platon. Ugotovili smo, da smo v cca 10 akcijah iz 550 globine prilezli do 253 m pod površjem. Še malo pa bomo zunaj. Ker lahko.

Sledil je povratek na bivak kjer smo ob 2 zjutraj jedli ajdove žgance z gobami in švicarski sir. Hedonizem, ni kaj. Naslednji dan pa tuširanje do izhoda. Jama nam je pokazala zobe in ob bobnenju in premetavanju skalovja pod mano, sem čutila hladno mravljinčenje nekje v drobu. Trubar se je prelevil iz tihe in mirne miške v hrumečo pošast in dal zagona domišljiji, ki je divje risala brezna in rove, ki še čakajo da jih najdemo.

Hibridizacija plezarije in jamarije je odlično uspela. Nadvse smo se zabavali, ko smo gledali kako Gašper popolno pomanjkanje tehnike nadomešča z neusahljivo močjo – tisočkrat se je na roke dvignil do pritrdišča na poti navzdol, na gor pa je šparal stopno zanko, ker se mu je zdelo hitreje brez. Za pot po jami smo rabili toliko, kot traja če v jamo vzamemo izkušenega jamarja, ki jame ne pozna. No pa saj je Gašper v resnici bil že globlje. Davno tega, v devedesetih, ga je Marina nosila v globine Vandime. Upam, da ga Tuš ni za vedno pregnal, fiksi so iz leta v leto dražji ;).