Romeo Septembra

V nedeljo smo šli v Romea. Flis, Lojze in jaz. Še v dolini sem ugotovil, da spet nimamo merilcev. Romeo si ne da kar tako vzeti mere. Po kavi v Maxi baru, kjer smo morali lokalnim dobrovoljčkom zagotoviti, da se bomo (Srečno!) vrnili iz jame, smo zagrizli v hrib. V jamo smo vstopili spodobnih 30 minut čez dvanajsto pod budnim očesom pripekajočega sonca in trume planincev na Viševniku.

V jami je bilo prijetno toplo, pa tudi suho. Prepih se obrača in je bil zelo šibek. Na -160 (V Romeu napredujemo dovolj hitro, da ni še bilo časa poimenovati večine delov jame) smo malo preopremljali. Nekaj nižje sem se spravil prosto plezati proti luknji, iz katere običajno teče voda. Ko sem ugotovil, da ne bom mogel priplezati do vrha, sem skušal vanjo  vreči kak kamen, pa je vse letelo nazaj proti meni. Luknja tako ostaja neraziskana. Našli smo še eno nadaljevanje tik nad vstopom v brezno Nevihtnik. Gre za nekakšen meander, ki zavije nad že znane dele in ki daje vtis, da ga v bolj
mokrih pogojih ne gre obiskovati.

Po bolj ali manj mirnem spustu do dna jame smo se začeli pripravljati na plezarijo. Še prej pa sem dobil idejo, da bi opremili dostop do le-te. Ta je namreč do tedaj vseboval kombinacijo plezanja v razpoki (z uporabo ritnega trenja) in izhoda po – milo rečeno – ne preveč stabilnem podoru. Odločil sem se zadevo opremiti ob strani, kjer pa je vrtanje preprečeval skalni obelisk velikosti človeka, stoječ na razsutem podstavku dimenzij škatle za čevlje. Kot miška, mačka, pes, vnukinja, babica in dedek v zgodbi o repi velikanki sta se Flis in Lojze (nekoliko manjša, a nič manj močna
zasedba) trudila izruvati skalo iz objema stene. Jaz pa sem zgolj modro snemal dogajanje. No, po nekaj neuspešnih poskusih, rahljanju podstavka in raznih akrobacijah, ki jih bom raje prepustil domišljiji, je skala zgrmela v dolino, sama, brez jamarjev. Dostop smo tako končno lahko opremili.

Lojze in Flis sta šla plezat, jaz pa po vodo. Ker nismo imeli nobene plastenke, sem jo moral prinesti v posodi, kar je ob dejstvu, da je najbližja voda pri povezavi s Trubarjem, do koder vodita dva štrika, zahtevalo obilo koordinacijskih gibov in inovativnega žemarjenja. Podrobnejši oris dogajanja zopet prepuščam bralcu, rezultat pa je bil skoraj polna posoda vode, prinešena na mesto vzpona. Lojze je vmes že malodane prilezel do okna, kjer smo slutili nadaljevanje. Če odmislimo incident s pulsom in kladivom, mu je šlo odlično za prvič. Dobili smo novega jamskega plezalca! Ko se je zmotovilil skozi okno, je njegova luč kmalu izginila v temino. Rov gre naprej in navzgor, smer 250, bo pa menda
še treba plezati, pa tudi perspektive menda ni ravno veliko, prepiha skoraj ni bilo čutiti. Pojedli smo juho, pospravili opremo in odpeketali proti površju. V čudovito zvezdnato noč smo prikukali okrog pol devetih. Sledila sta še pivo in večerja v Leščanu, kjer so nas kljub pozni uri z veseljem postregli.

Skratka, lepa akcija. Nadaljevanje v smeri 250, s švoh prepihom. Še bo treba plezati. Flisu, ki je bil v njej prvič, je bila jama menda všeč. Opredelil se je tudi glede ožine – mora ostati!

Jure

Vse fotografije si lahko ogledate na tej povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,