Sledi malce zapoznelo poročilo od akcij predprejšnji vikend, ko je bil še fuzbal. Naši člani so žrtvovali žretje kokic pred televizorjem in se podali v pokljuške temine. Imeli smo kar tri ekipe v dveh jamah.

Uroš, Vid in Lojze so bili v soboto v Romeu, kjer so ugotovili, da se jama nadaljuje. Opremili so brezno za meandrom, kjer sva se zadnjič ustavila s Špelo, metali svedre v brezna in se nasploh imeli fino. Romeo je tako po njihovih pričevanjih globok vsaj 180 metrov.

Druga ekipa v zasedbi Nika, Špela, Diba in Jure je šla že v petek zvečer v Trubarja. Nika, letošnja tečajnica, je po prihodu na bivak trdila, da ni jama nič kaj posebej težka. Po krajšem spancu smo se ob pol enih odpravili proti površju. A ne po običajni poti, šli smo dokončat plezarijo, ki se je nekaj let nazaj ustavila 30m pod vhodnimi deli. Z Dibo sva šla naprej, punce pa za nama. Ob treh smo bili zmenjeni z Garminom (tretja ekipa), ki je šel v jamo z druge strani, da bi poskusili navezati vsaj avdio, če že ne fizični, kontakt. Po kaki uri plezanja sva zaslišala udarce kladiva in se začela dreti: našli smo se! Od povezave z vhodnimi deli nas loči še nekaj metrov šodra. Odločitev je bila sprejeta: do teh delov nikoli več ne dostopamo od spodaj.

Ko sva z Maticem pospravljala opremo, sta za nama prišli še dekleti. Nika je med vzponom spremenila mnenje o jami in si je želela, da bi lahko odšla v dolino kar z Garminom. Pa smo jo morali razočarati. Čakal nas je hiter spust nazaj do bivaka, spanec in izhod iz jame v nedeljo. Ven smo prišli ravno dovolj pozno, da nas je ujel dež in da sem zamudil fuzbal.

Niki gredo vse čestitke za vztrajnost, in ker je v samo parih mesecih po šoli v dveh dneh prežimarila jurja.

Za Matico zapisala Lojze in Špela, strnil Jure.

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi: klik.