Platonovo šepetanje – Novi odcepi
V čakanju na veličastne posnetke akcije, se je poročilo nekoliko zavleko in celo zamudilo naslednjo akcijo. V soboto (12. 5.) smo uspešno zaključili Jamarsko šolo 2018. Obetala se je prosta nedelja in kljub nestanovitni vremenski napovedi smo se odločili, da skočimo preverit razmere v našem najljubšem vrtičku: Pokljuki. Šli smo v Platonovo šepetanje, zgornji vhod Viševniškega sistema.
Vest o super akciji se je razširila in pridružili so se nam tudi trije novopečeni pripravniki. V nedeljo ob 9h smo tako zagrizli v kolena: Matevž, Nika in Vid (sveži pripravniki) ter Beki, Jure, Uroš, David, Matic in jaz. Uroš je svojo tečajniško četico popeljal do -220 m. Na poti so se spoznavali s kavbojem (sladko katastrofalnim pritrdiščem tik za ovinkom, nad temno praznino, ki poviša utrip štrikajočemu), z odmikači ter z jamsko meteorologijo. Ob 14h so bile namreč napovedane padavine in res je radar kasneje pokazal neke divje rdeče packe, ki so se valile ravno nad nami. Z Beki sva imele plan preizkušati moči in hrbtne mišice do kjer bo šlo, fantje pa so optimistično ciljali na dno jame, na -500 m. A že kaj kmalu smo spoznali, da stotine kubikov talečega se snega zahteva prilagoditve. Ujele sva jih v prvem večjem breznu, kjer je Matic preopremljal vrv v slapu. Jama se je pač raziskovala v idealnih razmerah. Še dva nova odmikača do cca -280 m, kjer smo našli Matičevo prasico. Pustili smo robo in se pognali za njim v meander, do naslednjega slapu. Je res šel pod tuš?? V bobnenju Platonščice smo zaslišali klice iznad nas. Prebili smo se nazaj do prasic in zagledali Matica 5 metrov nad nami. Z nasmehom do ušes nas je nagnal, da splezamo do njega. Nikakor nam ni hotel opremiti stopnje, češ da jo bomo za nazaj. In prav je imel! Skobacali smo se do njega in pogledali okoli ovinka v nov meander, ki je zavil stran od glavne poti. Ožji smo se zapodili v odtočni meander na dnu, močnejši pa so opremili prečko čez razširitev, do okna na drugi strani. Med vrtanjem luknje je prah odnašalo horizontalno proti izhodu, kar nam je vlivalo upanje na nadaljevanje. Spodnjega meandra nismo uspeli premagati, za oknom pa se je odprla dvoranica. Ozek vstop v naslednje brezence se je odprl v čudovite dimenzije: vsaj 5 m širok in blazno visok rov ob prelomni ploskvi se je poševno spuščal v neznano. Obstali smo nad breznom globine vsaj 50 m, s slutnjami nadaljevanj na nasprotni strani in globokim bobnenjem nekje iz globin. Končno! Odprto nadaljevanje, prostorne dimenzije, na prijetni globini, vse kar smo si želeli in o čemer smo sanjali zadnje 4 mesece prisilne abstinence. Zadali smo si še poslednji fiks: v globočine smo zavalili največjo skalo, ki se je še pustila zavaliti in se trapasto hehetali ob odmevajočih udarcih.
Nove dele smo izmerili, delno preopremili in se podali v neurje. Platonščica je še narasla in slap, ki so ga fantje na poti dol poimenovali pizdoper, je postal temeljita pralnica kar celega telesa. Že čez 50 m smo skozi bučanje vode zaslutili zvoke zgornje ekipe. Malo višje smo jih ujeli. Na vprašanje kdo si in kako si, smo dobili “Sem Vid in sem odlično!”. Oddahnili smo si – še so živi in zdravi, če že ne prisebni. Na -150 smo sklenili, da bi raje župco kot visenje na pritrdiščih in v suhem kotičku smo se pogostili. Kljub pavzi pa smo že 50 m višje zopet zaslišali tečajniško ekipo. Kaj se dogaja, zakaj so tako počasni? Po telefončkih smo izvedeli, da počasnost ni posledica utrujenosti, ampak metanja opreme v brezna. Neimenovani tečajnik se je tako vživel v jahanje sedla Kavboja, da sploh ni slišal cingljajočega odzvanjanja v globino letečega žimarja. Uroš je tako prežimaril še dodatne 60 m in rešil izgubljeno. Posledično zadnjih 100 m nismo švicali ampak kokodakali. Tako naglas, da seveda nismo slišali nobenega frej. Uroš nas je skoraj nagnal nazaj na dno, a je bil tudi sam tako vesel ponovnega snidenja z jamo, da nam je oprostil traparije. Vreme nam ne bi moglo bolj služiti – kar se je imelo za izliti se je, dokler smo bili v jami in zunaj nas je pričakalo skorajda jasno nebo. O pici in pivu ne bi izgubljala besed, ker vam je že brez tega lahko žal, da niste bili zraven.
Čestitam novopečenim pripravnikom za globinski rekord in pa seveda Niki, kot najmlajši obiskovalki pokljuškega podzemlja. Lani se je pralnica izkazala za koristno pri obdržanju tečajnikov na ferajnu (Jure in Lojze sta že nepogrešljivi del ekipe). Upam, da bo tudi letos tako in se veselim sveže matičarske krvi v naših jamah. Boste videli, kmalu ne boste mogli brez ;).
Pripis prezgodaj napisanemu poročilu: po metanju meritev na kup, smo ugotovili, da se bomo jutri verjetno povezali nazaj v že znane dele: nadvse ozek gorvodni meander, ki se od glavne poti jame odcepi nekje na -350 m. A ogromna tektonska razpoka, po kateri potujemo, napoveduje možnost prečenja znanih delov in napredovanja v neznano. Prepih je, držite pesti!
Za Matico zapisala Špela