Platon in Trubar (slišno) povezana

V soboto smo šli Matic, Blatnik, Garmin in Škufi v Trubarja. Z velikimi nameni, ki so se sorazmerno manjšali s časom, preživetim v snegu. Na Rudnem polju smo srečali kupec vojakov v belih pižamah, ki so se šli nek vojaško reševalni tek na smučeh. Do jame smo s krpljami rabili 2.5 ure. Skorajda rekord. Snega je toliko, da se s krpljami udira do kolen, še vedno pa najdeš vsako skalo in vejo – manjka ga še kak meter, da bo res užitek hodit gor. Sama sem prehlad dodobra izkoristila in celo pot držala “varnostno razdaljo”, da mi ni bilo treba gazit. So pa taki pohodi zanimivi z vidika teambuildinga in izmenjave mnenj – prvi trpi, ostali pa gobcajo kot za stavo :). Nekje pod zadnjim klancem smo sklenili, da ne gremo v Rusa ampak v Vijolčn dež – bypass med 100 in 150 globine, ki Maticu dela totalno štalo na načrtu, saj se kačasto zvija nad znanimi deli in se združuje nazaj v že znano na mestih, kjer se ne bi smel. V jamo smo se spravljali debelo uro, vmes smo ugotovili, da v Mercatorju v Gorjah v dva dni stare žemlje natlačijo najdražji pršut in potem to po mastni ceni prodajajo kot sendviče naivnim jamarjem. Garmin in Matej sta na poti dol iz Golobnjaka naredila tunel – tako sta ga razširila, da je skoraj preširok, končno, po 60 akcijah poprej, ko nam to ni uspelo. Ostali smo izmerili 100 m za ožino, ki smo jo nazadnje širili iz notranje strani. David, ki se z ožino vrh 15 m stopnje poprej še ni srečal, je bil blazno navdušen. Posnetki sreče še pridejo. Tudi fotke zaves, pa kapnikov, pa jamskega mleka, ki fantov nič ne impresionirajo, vsaj ne dovolj, da bi se guzili v ožine za pogled na te krasote. Jama se tu zopet poveže v že znane dele – celo meritve se strinjajo s tem! Ko smo priši nazaj do ožine, smo ravno zaslišali vzdihe veselja drugih dveh. Nato smo poslali Blatnika v podor, v katerega se nazadnje nismo upali. Kljub tlačenju in širjenju poti naprej ni bilo najti. Matic se je medtem zaplezal v kamin kamor izgine ves prepih, a se proti vrhu zoži v baje neprehodno ožino. Pri tem je skoraj potopil jamo, saj je med vrtanjem očitno preluknjal vodno napeljavo – ko je umaknil sveder iz luknje, je začel ven teči slap. Zato smo poslali ta del jame k vragu in ga razopremili. Nazaj grede sta vrla širilca skušala narediti še stopnico za v
Golobnjak, a sta jo nadvse uspešno odbila v celoti. No, ožine ni več. V dvorani pod drugim štrikom (-40?), kjer se odcepi rov z veliko prepiha, smo se dogovorili za preizkus slišne komunikacije med jamama – dva sva šla v Platona, ostali pa še v ta krak Trubarja. Platon blazno piha ven, na vhodu topel zrak buta ven iz jame. V prvi dvorani sva kmalu zaslišala klice. Zatlačila sva se v neko luknjo, sesipala vanjo kubik šodra in začela klicati ostalim. Dobre 5 min sva se drla, a vse kar sva slišala je bilo nenehno čebljanje med njimi – pa naj še kdo reče da punce veliko govorimo. No v enem trenutku so le dojeli, da nekaj slišijo in se začeli premikati proti glasovom. Na koncu smo se normalno pogovarjali, le videli se nismo, saj nas ločuje malo šodra in skalovja. Povezava je tako končno nedvomno potrjena. Vprašanje samo če želimo dve 600 metrce spravit v en, 8 km + dolg sistem, ali imamo raje dve jami :).

Navzdol ni šlo po pričakovanjih – vsa srečna, ker je sneg, sem se zapodila po klancu, se spotaknila ob prvo skalo, našla zraven nje še dve in potem previdno krpljala po shojeni poti vse do doline. Nekje na pol klanca smo opazili prve sledi smučk – očitno je nekdo sledil naši lepi gazi in na pol poti ugotovil, da to nima smisla :). Ob polnoči smo se ustavili še v fast foodu, nato pa imeli romantično večerjo v Passatu. Krajnc je naročil 10 čevapov, ki so bili velikosti krajnske klobase, potem pa celo pot ponujal ostanke in obljubljal, da bo bruhal. Bilo je zabavno.

Lp, Špela.