Planina Poljana: 8 novih in 320-metrca za povrh

V soboto zvečer smo Aja, Diba in jaz otvorili mini-tabor na Planini Poljana. Agrarna skupnost nam je prijazno odstopila uporabo stanov, kar nam je sploh omogočilo večdnevne raziskave. Za to smo jim iskreno hvaležni :). Z vztrajnim nočnim zaklinjanjem smo pregnali dež in se zjutraj lahkih nog namenili nazaj k avtu po drugo rundo robe in kolege. 8:58 nas je na parkirišču čakal le stric Mirko, ki sploh ni bil obveščen o uri. Garmin, Tjaša in Matevž so modno zamudili.

Mirko je 84-letni lokalni lovec, ki okoliške planine pozna bolje kot lasten žep. Prav on obnavlja stanova na Planini in čeprav pravi, da bo počasi dovolj, nam v isti sapi našteje vsaj pet projektov, ki ga še čakajo. V dnevniku na Planini je prebral marčevski zapis o uspešnem jamarskem terenu in brž poiskal kontakt. Davno tega je namreč našel Brezno.

Ekipa 1 je šla opremiti Grvn in razširiti prehod v novo brezno. Ekipa 2 pa smo sledili Mirku v ruševje. Urno je skakljal med ruševjem, nam razkazoval skrite steze in govoril lokalna zemljepisna imena. Zavili smo s poti v goščo in se namenili pod vrh Gradovca. Rušje in neznana listopadna rast so nam premešali štrene – po mnogih urah znojenja Brezna še kar ni bilo! Mirko je počasi postajal utrujen (še dobro, saj smo imeli tudi tamladi jezike do tal). Izmerili smo dve čurki in medtem poslali Matica v rušje. Čez nekaj časa je prišel nazaj, svetlečih oči in trapastega nasmeha: “Mirko, srce mi je ušlo v hlače ob pogledu v brezno, ki sem ga našel!” Mirku se je odvalil kamen od srca, saj ga je neuspeh že močno žrl. Nepredirno ruševje je jamo skrilo tako dobro, da si jo našel šele, ko ti je zmanjkalo tal pod nogami. Mirko je radovedno stopil na rob in presunjeno vzkliknil: “Čudo Kranjske zemlje!” In tako je jama dobila ime. A nato dodal: “to ni moja jama”. Pravo brezno moramo torej še najti.

Čudo Kranjske zemlje je jama tipa Gradišnica. 70 m brezno, premera 20 metrov, z dvema vhodoma. Matic je pospremil Mirka do poti, midve pa sva napadli jamo. Zelo previdno sva se ji približali in jo le nežno drezali, da ne bi slučajno ugriznila nazaj. Opremljati brezno brez dna obsijano z močnim soncem pač ni vsakodnevno opravilo. 60 m vrvi je bilo premalo: obstali sva cca 15 m nad kupom snega (ledu?). Led se je ob obodu zvonastega brezna spuščal vsaj 5 m. Nikakor nisva mogli zaključiti, ali gre jama naprej ali ne. Izmerili sva jo in razopremili. Druga ekipa je prišla iz jame nasmejana do ušes. Garmin je žarečih oči odredil hrambo 500 m vrvi v Grvnu, zavoljo optimizacije dela društva. Brezno kjer so se ustavili, so ocenili na 100 m.

V ponedeljek zjutraj je zato že navsezgodaj skočil do avta po še dodatnih 160 m vrvi. Matevža in Tjašo sta zamenjala Uroš in Jure. Mi trije smo medtem ubogali gospodarja, pograbili preostalih 180 m in že ob 9h vstopili v Grvn. Opremili smo novo brezno (85 m), nadaljevali po 10 m meandru, se spustili še 20 m in zopet obstali pred kratko ožino, pod katero se je odpiral večji prostor, globine 15 m. Pohiteli smo ven in ob 14h prišli do Planine, kjer smo našli smrčečega Uroša. Jureta in Garmina pa nikjer. “Skočila” sta do lidarce, do katere sta rabila 3h v eno smer. Izmerila sta dve jami, ena se je nadaljevala v preplet vodoravnih rovov. Do lidarce nista uspela priti. Nazaj sta optimizirala in rabila le 45 min. Vseeno so ob 17h odšli proti Grvnu, mi pa izmeriti spodmol, ki ga je usput izvohal Garmin.

Zvečer se nam je pridružil še Škufi. Prinesel je dobro voljo, smeh in mavrico. Tako smo dočakali Grvnovce, ki so prišli v raznoliko vznesenih stanjih. Prekopali so prehod in se spustili 15 m do police, nato pa jih je 5 m stopnja pripeljala do freatičnega rova.

V torek sta Uroš in Jure nadaljevala delo v Prašnem dolu, ki se še vedno ni končal. Pred tem pa izmerila še dve čurki. David, Diba in jaz smo še poslednjič napadli Grvn. Matic je ugotovil, da preozko brezno v resnici ni preozko in se z 60 m vrvi podal v svoj krak jame, midva pa sva v freatiku namerila 75 m. Nato naju je dohitel Matic, ki je izgledal rahlo histerično. Bebljal je nekaj o freatiku, dvorani, prelomu in kartončkih za sadike. David mu je vzel vrtalko in šel proti soncu, jaz pa sem se namenila raziskati vzrok histerije. Izmerila sva 30 m brezna in pristala v dvorani z mnogimi odcepi. Namenila sva se med blatnim podorom navzdol v novo brezence, ki je pripeljalo do nekaj blokov, ki so skrivali prehod v dvorano. Tu mu je zmanjkalo vrvi. Prehod je bil zakarfiolan po eni strani in zaragonitan po drugi. Dvorana 10 m pod nama pa se je nadaljevala v vse smeri…

Vrnila sva se 15 m višje in na hitro pokukala v rov, ki se je čez 3 m odcepil na 3 krake. Levi se je čez nekaj metrov zopet cepil navzgor, navzdol, levo in desno. Zdirjala sem po levem rovu. Odcep. Kamin. Odcep v dvorano. Še en odcep. Stopnja. Tu me je Matic le uspel ustaviti – bojda se jame ne dela brez merjenja. Nazaj bi se brez stopinj v mivki trikrat izgubila. Grvn je postal jebačka jama!

TLDR: izmerili smo 8 novih jam. Grvn je dolg 515 m in globok 320 m. Sir na globini 300 m je neopisljiv (in neizmerjen).

Jamarili smo: Aja, Tjaša, Matevž, Diba, Jure, Uroš, David, Garmin, Mirko in Špela.

Za Matico zapisala Špela.