P4 presegel 4 km

V petek smo se na Kanin odpravili Jure, Diba, plezalski duo Pinti (Gašper Pintar) + Dave (David Debeljak) ter jaz. Po vseh pozabljanjih hrane, napačnih izvozih in delih na cesti smo vseeno ujeli zadnji jajček Kaninske žičnice in se ob 15.30 podali v oblačne pode. Namen: na poden P4, plezat in opremit novo brezno. Pri jami smo bili po dobrih dveh urah.

Jure in Diba sta oddivjala naprej, razopremit Pneumonio, mi pa smo počasi spoznavali lepote Kaninskega podzemlja, ter vmes pobirali pasti za jamske živali. Na Hustonu smo pomalicali in ugotovili, da so fantje sicer prešnjič super dobro popisali opremo, a so jo nekako pozabili pospraviti v šotor. Vse skrbno pripravljene mešanice obrokov so tako plavale v žalobnih lužicah. Na srečo se nismo zanašali na ta vir hrane in smo nered prepustili povratku. Skozi Odmev smo se spuščali v smrtni tišini in šele Infinitum je izzval vzhičene ohe in ahe. Na stopnji navzgor smo se še malo zadržali, Pinti je namreč na Hustonu odvrgel stopno zanko. Do bivaka smo prišli pred razopremljevalcema. Plezalca sem prosila, da popravita tendo nad šotorom, ki je bila privezana na roglje stene dvorane. Pintiju je skoraj uspelo, nakar je padel na šotor skupaj s tendo. Vmes sta šla po vodo, asistirala pri kuhi in na sploh nadvse želela biti koristna. Jure je prišel z novico, da ni mogel razvozlati neznanih vozlov, da je vrgel ključ v brezno in da je telebnil na žimar med manevriranjem skozi vozle in si izpahnil ramo. Ker ni hotela sama nazaj, si jo je naravnal na silo in za vsak slučaj pojedel par bombončkov, za lepši spanec. Nekaj po drugi uri zjutraj smo se zavili v spalke. Pred tem pa še ponovili pravilen postopek prepenjanja, določeni detajli so Pintiju namreč ušli iz glave. Predajanje znanja je bilo vzajemno, z Dibo sva se bojda ne ravno najbolj optimalno lotila površinskih večraztežajnih smeri.

Zjutraj smo dobili kavo v spalke. Šele po uri nedeljskega kosila smo se postrgali proti nadaljevanju. Friko team je šel pod Dibijevim vodstvom raziskat podor, kamor izgine ves prepih. Dave je bojda po principu “šta mali cigo zna šta je 200 kila” smelo zaril v podor. S tem je gladko prevzel naziv Podorolog leta. Po neuspelem rovarjenju (piha povsod, nadaljevanja nikjer) sta se lotila plezanja nad podor. Žal na vrhu ni bilo nič pametnega, prečka do morebitne police pa polna blata in slabe skale. Z Juretom sva ta čas izmerila pot do novega brezna in ga opremila. Za nama je priletel Dibi, nama prepustil merjenje in izginil za bližnji grič kamenja. Kmalu sva zaslišala: “našel sem kolektor!”

“Kaj?!” “Kolektor. V napačno smer gre in v napačno smer piha.” “Kaaaj?!”

Odbrbljali smo kolektorju naproti in našli točno to kar je napovedal: kolektor. Ki gre proti severovzhodu (torej proti Infinitumu in Reneju). In iz katerega svinjsko piha proti jugozahodu (torej proti Mali Boki in v nasprotno smer kot teče voda). Vseeno smo navdušeno začofotali v vodo, nekateri celo preveč navdušeno. Po 200 m pa jeba – znižan strop. Pogledamo na uro: sobota ob 17h, ravno v času napovedanih neviht. Romeo lekcija je bila močna, želja prav tako. Zaključek je bil: blietzkrieg tek skozi kolektor do kjer gre, hiter povratek. Šlo je še par ovinkov naprej, kjer bi morali resno zabresti v vodo. Prepih tako močan, da mi je odpihnilo novo vrsto kolembola s prsta, ravno ko smo iskali posodico zanj (bio oprema je seveda ostala tam kjer vsa ostala oprema). Ob povratku sem v tolmunih našla mitsko peštirovsko žival: jamske postranice. Jaz pa brez pincete?! Sledil je impro lov s sesalcem, namenjenim kopenskim živalim. Posesala sem toliko vode kot je šlo, jo hitro izpljunila in nadaljevala lov. To pot je bila mrežica na pravi strani sesalca in posodica kmalu polna malih rakcev. Jedca prvega in doslej edinega najdenega nifarga v P4 sta pogledala moj ulov in se namrdnila: najin niti od daleč ni izgledal tako. Kaj sta torej pojedla pustimo ugibanju.

Ob povratku sta nas dohitela frikota, ki sta zaključila, da so podori en K. Revijalno sta se sprehodila po novem kolektorju in določila plezarijske obete, nato pa smo se podali večerji naproti.

Po ultrahiperslani večerji smo zašvicali spalke in prehitro nas je ujelo nedeljsko jutro. Pinti je zopet poskrbel za kavo in zajtrk (lepe navade, ni kaj) in ob pol 10 smo se postrgali proti površju. Pogledi na jamo so bili zelo različni. Od “hudooooo, kolk lukenj, a to ste vse pregledali, kolk noro, hudooo” (Dave) do “šaht šaht šaht” (Pinti). Na poti gor smo rešili kar se je rešiti dalo na Hustonu, spili placebo napitek, zavozljali par strganih štrikov in v oblačen dan pogledali po 7.5 urah, kar je odličen čas za nove obiskovalce jame. Zapisati moram še, da je Pinti jamo razglasil za tehnično zahtevno. Tudi če je bilo v trenutku šibkosti – bilo je. Opravili smo še vse potrebno in šli v dolino na dozo ječmena.

TL;DR: P4 je danes dolg 4134 m (namerili smo 280 m) in globok 1054 m. Nadaljevanj ima po zadnjem štetju vsaj 5. ps: DJJure je skrbel za glasbeno podlago in film dokumentacijo. Morda bo kak posnetek seksi sprehajanja po kolektorju celo v galeriji. Žal le po ožjih delih – očitno z naraščanjem adrenalina mine želja po snemanju in fotkanju. Med drugim je našel tudi 2 m globok bazen, a dogajanje v njem prepustimo domišljiji.

Lp, Špela

Vse fotografije si lahko ogledate na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , , ,