Novim visokogorskim jamam naproti
Pretekli vikend smo se četrtič podali na Planino Poljana. V soboto smo se podali raziskati brezna, ki smo jih našli na zimskem rekognisciranju. Del platoja proti Suhi smo prvič videli brez snega. Zgroženi smo ugotovili, da tudi tu ruševje sega do dva metra visoko. S poti smo imeli do jam okoli 100 m zračne razdalje. Razdelili smo se v dve ekipi in vsaka je zabredla v svoj blodnjak. Kmalu smo bili celi popraskani in lepljivi od smole, a obljuba grozda novih jam, ki jih bomo spremenili v vino, nas je gnala vse do vhodov. Prva ekipa je izmerila dve čurki okoli 20 m, nato pa ugotovila, da smo spraznili gps. Na slepo smo se podali proti drugi ekipi in baterijam, vsake toliko iščoč vzpetino, iz katere smo videli nad morje ruševja. Navigacijski klici so le sprožili odmev in našli smo jih pri 50 m dolgi jami, v kateri so dvakrat umerili disto. Pri tem jih ni ustavil niti mraz kupa snega, na katerem so čemeli. Skupaj smo se odpravili proti neraziskanem spodmolu z vertikalno ožino, vmes pa pomotoma našli še peto jamo dneva. Jama se je, neobičajno, začela z lepim meandrom, ki se je prevesilo v 20 m brezno. Za ožino se skriva novo brezno, za njim pa? Ožina v spodmolu pa je razkrila meander z rahlo preozkim vstopom v kar 50 m globoko brezno! Navdušenju prvega dneva ni bilo kraja. Po poti proti Planini smo skočili še v en spodmol, ki je zopet sprožil debato o upravičenosti štepanja zgolj 10 m čurk. Zaključili smo, da jama brez jamskega okolja za nas ni jama, tudi če bi za koga drugega lahko bila.
V nedeljo smo z 200 m vrvi napadli jamo prejšnje nedelje, Grvn. Neskončno dolgo smo prekladali puzzle kako opremiti in komu dati kak fiks, da bomo lahko delovali na dveh koncih hkrati. Nika, Uroš in Maks so se odpravili v stranski odcep z dvemi brezenci, Matic in Špela pa opremit večjo dvorano. Od mesta, kjer sva obstala prejšnjič, sva se spustila 42 m, do vrha kupa balvanov. Dvorana premera 20 m je obetala mnogo nadaljevanj. Pognala sva se v najočitnejše, brezno z dnom nekje v globinah. Porabila sva vseh 150 m vrvi, dno pa naju je čakalo nekaj 10 m pod vozlom. Zato se je Matic napotil po prvo ekipo, jaz pa sem dokončala skico in našla nekaj jamskih živali. Vrnil se je jako razburjen. Če je pred jamo napovedoval novo ero raziskovanja z androidu prijazno in v svetu široko uporabljano aplikacijo TopoDroid, je v jami bentil nad neznansko neuporabnostjo le te. Aplikacija se je odločila, da z ekipo ne bo več sodelovala. Pol ure branja navodil ni koristilo. Je pa medtem Maks zabil svoj prvi fiks in ugotovil, da gre tudi stransko brezno naprej. Ustavila ga je skala, ki mi je ni želel zvaliti na glavo, če bi se brezni slučajno povezali. Dobra odločitev. Apropo merilnim težavam: v Mehiki sva slišala, da je TopoDroid odlično orodje, a se obnaša kot ženska. Tudi ko ga do potankosti poznaš, te še vedno preseneti. No, ta vikend sem se klicala TopoWhisperer. Žal je šepet prišel do merilcev prepozno, da bi izmerili stranski odcep, smo pa vse ostalo.
Nazaj k breznu zavidljivega premera in neznanih globin. Na dnu brezna smo dosegli globino 160 m. Kratek meander se prevesi v novo brezno, odokativno ocenjeno na 50 do 70 m globine. Prepih (vleče noter) trga gate. Vzhičeni smo razopremili in skovali načrt kako prepričati IO k odobritvi raziskovanj še ene jame, ki žre štrik. Počasi smo se spravili do površja, kjer je malo sijalo sonce in malo rosilo iz črnih oblakov. Maks je pod Matičevim nadzorstvom že skorajda razopremil, jaz pa sem zunaj sestavljala meritve prejšnje in dotične akcije. Zgrožena sem ugotovila, da sva današnje meritve navezala na napačno pritrdišče?! Uroš se je na srečo le počasi slačil in tako je nanj padla dolžnost rešitve akcije pred propadom: nazaj na dno vhodnega brezna je odnesel disto. Matic pa se je vrnil par pritrdišč nižje in ustrelil tri pozabljene vizure. Naslednje vprašanje je bilo, komu naložiti vso opremo. Nikino koleno je botrovalo odločitvi, da Maks dobi njen ruzak, skupaj s 100 m vrvi in kopico krame, ona pa v zameno nosi njegov “tečajniški ruzaček”. Dan je bil rešen, zato smo oddrncali do Planine in nato njokom naproti.
Naslednjič napademo Planino s 400 metri vrvi.
Jamarili smo Ester, David, Diba, Uroš, Nika, Maks in Špela.
Za Matico zapisala Špela.