Evklid gre!

Dobra novica je, da Evklid se nadaljulje.
Slaba novica je, da Evklid se nadaljuje.

Že veste dobro in slabo novico. Naj pišem mal več podrobnostov.
Smo se dobili v tradicionalnem lokalu v Zgornjem gorju ob 8-ih. Načrt je
bil za dve ekipi. Špela, Jure, Vid, in Matevž bi šli v Didiland pa v nekaj
vprašanje v Primovem labrintu. Matic, Dave, pa jest bi šli skozi Curse of
Dimensionality do konca sveta (ali tam okoli). Bom poročil predvsem za
drugo ekipo, ker še ne vem podrobnostov od prve.

Makadam je bil brez snega do rampe, kjer smo parkirali. Okoli 10 smo bili
pri jami, in po nekaj straha in terpeta smo šli not okoli 10.30.
Moram reč, da res je bilo lepo spet biti v Evklidu. Takšna jama ne najdaš
povsod. Na Prpi Dave je odkril, da je bil brez desonderja. Je šel 100 m
nazaj čez Aksiom o vzporednici, kjer ga je našel pri zadnjem štriku in
hitro povratil nazaj. Pač vse vemo, da Dave ful rad ima Evklid. Po moje, je
samo hotel razlog za malo več trpanja.

Okoli 13, če se ne motim, smo se ustavili v (edinem) lepem prostoru v Curse
of Dimensionality-ju za malico. Tiste zadnje dele jame so res hude. Ožine
in vlažnost brez konca. Fantje in punce so bili seveda vztrajen, ko sem bil
proč.

Po malici, smo zaširili dve ožini za velikost enega DiBa-ja in šel naprej v
zadje točko prejšnjega raziskovanja. Sta bili dve opciji. Najbolj očitna
opcija je bila navzdol na dnu podorne dvorane, kjer je bil mal prostor med
stenami in kamenami. Druga opcije je bila spet nazgor, 180 stopinj nazaj,
čist vzporedno z prešnjim prehodom. V soboto prepih je bilo zelo šibek, ker
zunaj je bilo okoli jamske temperature. Dave je pravil, da zadnjič je bil
močen prepih tam. Smer je bil čudno, pa prepih ne laže. Tudi črnino je bilo
viditi na drugi strani. Edini problem je bil, da je bilo treba kopat
navzgor v podorju. Ni bilo očitno koliko bi padel na glavo, če mi bi začeli
premikati skale. Z malim pomočem trejtega člana, najhujši del je padel dol
(mi smo bili pa skrit). Dave je malo pospravil in splezal skoz. Je
izgledala kot prava dvorana, ampak je bil pravzaprav kamin. Šrečno smo
imeli dobrega plezalca s sabo, in čez nekaj minut Dave je bil na vrhu. Je
opremljal in midva sva sledila.

Sem bil še na striku, ko sem šlišal, “Rov! Gre! Veliko vode!” in takšne
stvare iz uste plezalca. Matic in jest sva hitro sledila in videla, da rov
konča kot okno v sredniji stena druge večje rove. Kar nekaj voda je tekel
od kamina do meandra pod oknom. Matic in jest sva začela opremljat in Dave
je šel nazaj za več štrika. Prvo brezno je bilo okoli 10 m in je hitro
sledil do drugega (~15 m). Po 10 m vodoravni rovi je bilo tretjo brezno, ki
je bilo precej mokro. Smo šli skozi tuš spet (15-20 m navzdol), kjer
zmanjkalo je štrika. Potem smo našli prvo pravo ožino. Zame je izgledala
prehodna brez pasu. Problem je, da potem bi padel v naslednje brezno (spet
~10-15 m?). Tukaj je za širit.

Je bilo že pozno, in smo vračali nazaj in zmerili nove odkritje (dolžina 94
m). Konec raziskovanja je prebližno 70 m višji kot sifon (najnižja točka
jame). Je daleč. Je naporna. Je perspektivna.

Smo začeli na poti ven okoli 20.30 in 01.00 smo bili zunaj. Mislim, da
onadva sta lepo skrbela za starejšega, ker sem dobil najlažje prasico. Ali
morda nista hotela preveč počakat. Drugi dan sem bil precej poškodovan,
ampak že boljšam in pravzaprav že razmišljam na tega konca sveta. Zame je
bil prav lep povratek v Evklid, in Evklid tudi nam se je malo nasmehnel ali
mogoče zasmejal.

Za Matico zapisal: Matt Covington

Tlačenje v Evklidovi piščali

Širša od dveh ožin, ki vodita do istih delov.

Posted by Društvo za raziskovanje jam Ljubljana – Dzrjl on Wednesday, 11 December 2019