Drvn – jama brez dna
Že skoraj tradicionalno smo se po druženju na čLanskem vrhu odpravili na Planino Poljana. Kadar prejšnji večer žuramo okoli Najdene, vedno sledijo dobra odkritja. Zato smo se v nedeljo zjutraj po 40+ jajcih Lojze, Nika, Matic in jaz postrgali proti Bohinju.
Kljub dobrim namenom o zgodnji uri, smo parkirišče zapustili natanko ob 12h. Prijetna sprememba je bila kopna cesta, ki nam je omogočila par ur krajšo hojo. Izhodišča nemarkirane poti, ki vodi na planino, nam zopet ni uspelo najti, zato smo zagrizli kar navkreber v najstrmejši klanec. Po začetnem švicanju in par ovinkih smo le prišli na pot, ki nas je zlagoma popeljala do planine. Tik pred stanovi nas je ujel dež in prevedrili smo v odprtem stanu. Nato smo se odpravili proti obetavnemu vhodu, ki ga je prejšnjič našel Matic. Teren smo prvič videli brez snega. Ruševje tu presega vse standarde, debla premera nekaj 10 cm so stalnica. Že kaj kmalu smo tik ob poti naleteli na brezno. Odločili smo se, da ga raziščemo, Diba pa je šel na lov za “njegovim” vhodom. Kaj kmalu je prisopihal nazaj in razglasil poraz napram ruševju, ter se odločil, da bi morebiti lahko bila jama ob poti kar njegov vhod izpred par mesecev. Preverili smo koordinate in glej ga zlomka, res smo ponovno našli že najdeno jamo :).
Zmetali smo noter kopico kamenja in srečni ugotovili, da slišimo kotaljenje nekje v globinah. Spustili smo se 23 m, do prve police. Zunaj je znova začelo deževati, zato smo se odločili, da se brezno ne sme končati. Jama se takoj za vhodom zvonasto odpre v dvorano premera 5 m, ki se prevesi v novo brezno, v katerem nam je zmanjkalo vrvi. S pritrdišča na globini 39 m smo tako le občudovali prostorno dvorano 50 in več m pod nami (disto ni dosegel najgloblje točke). V steni brezna smo opazili okno – že dva vprašaja za prihodnjič. Lojze je medtem splezal v rov nad polico in kmalu zahteval vrvi. Ob pomanjkanju fiksov in razpadajoči skali smo kar nekaj časa motovilili, da smo skupaj spacali za silo varen vstop v brezno, to pot v neprivlačnem podoru, ki nas je popeljalo do nove dvorane (4×4 m), iz te pa sta se na vsaki strani odcepila meandra, ki sta prav tako vodila v 20 m globoki brezni, kamor zaradi pomanjkanja vrvi nismo vstopili. Za prihodnjič smo tako pustili kar štiri odprta nadaljevanja!
Namerili smo 98 m dolžine in 39 m globine in skoraj gotovi smo, da se nam obeta 100-metrca. Veseli smo se odpravili na oprano površje, kjer smo celo doživeli par sekund sonca. Odločili smo se, da smo s Planino Poljana odprli Pandorino skrinjico ter da se Migovec lahko kar začne poslavljati od naslova najdaljše jame.
Grozeči oblaki in neprivlačno namočeno ruševje so nas pregnali v dolino. Na pici smo se odločili, da bodo jame novega območja dobile imena po gorenjskih (oziroma bohinjskih) besedah. Sedaj iščemo in sestavljamo slovar zanimivih besed, prva na seznamu je Grvn.
Za Matico zapisala Špela