Vrata v Pokljuko

Že nekaj časa nazaj sva se z Maticem lotila popoldanskega izziva – doseči izvir občasnega slapu v Soteski med Bledom in Bohinjem. Slapu je baje ime Vis-a-vis, nahaja pa se na Pokljuški strani soteske. V prvem podvigu sem po veliko prepričevanja in spodbujanja le prilezla čez vse prepade in grape, pobočje niti najmanj ni enostavno. Kraški izvir je tudi v nizkih vodah zgolj sifon, suhe jame preko njega ni moč doseči. Nekaj metrov višje pa sva našla nekaj, kar bi morebiti lahko bil fosilni ostanek nekdanjega izvira. Jamo je po nekaj metrih zapirala skala, a zadaj se je videl prostor…

Ta vikend sva šla raziskat kilometre rovov za izvirom. Do jame sva dostopala z zgornje strani, kar niti približno ni bilo tako enostavno kot se nama je zdelo, da bo. Prvi izziv je bil že na cesti, spraviti nasedli avto iz zadnje preostale zaplate snega, ki je trmasto vztrajala na nekem ovinku. Prihodnje jutro sva polna zagona poletela proti jami in se skorajda takoj znašla vrh strme stene. Lutala sva levo in desno, stene so vznikale pod nama brez pravega reda in mehke noge so postale še mehkejše, ko so dojele gravitacijsko moč polnega ruzaka. 250 m višinske razlike polne zahrbtnih pasti. Ni čudno, da noben pri zdravi pameti še ni iskal tega izvira. Vmes sva našla še res ogromen spodmol. Diba je vlogo vodje puta in psihoterapevta odlično opravljal, dokler mi ni svetoval oprijeti se neke res trdne korenine. Ki se je v trenutku zlomila in poletela sem. Pod mano je bilo strmo pobočje, pod njim pa še strmejši prepad. A prijazno drevo mi je preprečilo kruto smrt, še preden sem zares padla in oklenila sem se rešilnega debla kot koala. Baje je bilo res zabavno, se je pa s tem nepreklicno končala debata o enakopravnosti in Dibi ni ostalo drugega, kot da mi vzame ruzak.

Končno sva le prišla do jame in se zapodila v ožino. Res strokovno sva jo razširila, vstopila v nedrje Pokljuke in obstala v kamri brez izhoda. V zasigani dvoranici se sluti nadaljevanje navzdol v podor, a perspektivno ravno ni. Izmerila sva 17 m jame in se odločila, da greva raje iskat jame na plato nad strmino, saj sva eno tik ob cesti našla že zjutraj ob kavi (že registrirana, a edina na tem območju). Mukoma sva poiskala pot med stenami in prepadi in kmalu sem ugotovila, da približno 2x hitreje žimarim kot sem grizla v ta hrib.

Ko sva končno odložila tovor se je začel prijeten del dneva. Sprehajala sva se po gozdu in našla vsaj 5 nejam, velikosti ljubljanske garsonjere (po obodu bi sicer imele 10 m…), eno brezno, obzidano s suhozidom (mogoče bo celo imelo 10 m, dna se zaradi dreves v njem ne vidi) in pravo pravcato jamo s prepihom. Vhodni meander v dolžini 25 korakov je dovolj visok in ravno prav širok. Potem se razcepi v dva kraka, ki zahtevata plazenje. Ker sva jamarsko opremo pustila v avtu, sva zgolj povohala širši krak, kjer se prepih v ožini res ojača. Tam bo potrebno umakniti malo zemlje, a zadaj se sluti prostor. Srečna sva jamo pustila za naslednjo akcijo. Območje je res obetavno in očitno se ga jamarji še niso dosti dotikali. Do kmalu :).

Pa še link do izvira: https://www.youtube.com/watch?v=ri7UdGbMvI0

Špela.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: ,