Trubar razkril lokacijo misterioznega ventilatorja

Za vikend smo bili zopet v Trubarju, to pot po dolgem času za več dni. Šli smo Bor, Diba, Garmin in Špela, v petek zvečer. Ker smo izgubili zadnji popis stanja na bivaku, je sedaj dol ogromno hrane, nismo pa imeli čaja in cedevite. Črni čaj z datlji se je izkazal kot dobra pijača, in končno smo porabili Hofer fejk cedevito, ki jo imamo na bivaku že nekaj let in je v bistvu rahlo razredčena citronka. Še zdaj nas skelijo zobje. V soboto u rano zoro smo se spravili na delo. Vsaj tako smo obljubili Boru. Ki je nato več ur poslušal naše smrčanje. Ko smo ob 12h le vstali, je že skuhal kavo IN kosilo. Pa še dobro kuha 🙂.

Z Maticom sva šla dokončat plezarijo, ki nas je iz dvorane Final destination, globina 550 m, popeljala v višave. Od bivaka do delovišča sva rabila tri ure. Na točki nadaljevanja naju je čakala krajša stopnja navzgor, vrh nje pa meander. Malo naprej je sicer kazalo, da bi se dalo v meander prosto priplezati, a je bil baje preozek. Odločila sem se poskusiti še enkrat. Do meandra sem s svojimi “vrhunskimi” plezalskimi sposobnostmi priplezala ob Matičevem “varovanju” (malo pred tem sva že dala čez varovanje brez vrvi. Na stopnji, ki jo nikakor noče opremit z vrvjo, ker naj bi bilo škoda časa in pritrdišč, sem mu padla na glavo. Baje sva s tem dokazala, da je varno, ker me je ujel. Bomo dali v oceno komisiji za varnost). Zaguzila sem se v meander in ker dol tako ali tako nisem znala splezati, mi ni ostalo drugega, kot da se prerinem čez. In sem se. Meandru po 50 m še kar ni bilo konca, zato sem šla nazaj opremit stopnjo, ki sva jo hotela splezat. Nato sva izmerila meander do naslednje stopnje navzgor, ki jo je Matic premagal na frej in mi opremil na steber (kasneje sva ugotovila, da se steber premika, če preveč brcneš vanj). Plezalne gurtne sva očitno nosila na sprehod. Nato je meander dobil ime – “Domestic violence”. Ker me je moral par metrov višje Matic spet varovati (to pot sicer res ne vem zakaj, če bi mu padla na glavo, bi oba padla še 10 m nižje), sem jaz opremljala. Pri tem sem se naučila, da se s kladivom ne opleta sem ter tja, če je na predolgi vrvici. In da fantje nimajo radi, če jih s kladivom po prstih. Sploh če se jim niso še niti zacelile prejšnje rane, ko so (sicer na drug set prstov) dobili poleno. A bolečine so izzvenele v obetu nadaljevanja in zapodila sva se naprej po meandru. Še malo gor. Do prečnega kamina, ki je presekal meander, na dnu zašodran, na vrhu se dviga v neznano, stene polne belih karfiol. 170 m poligona in 35 m višine. Sedaj pa razodetje.

Bom še malo zavlačevala. Naj vam povzamem. Dno na 550 m globine. Ogromna dvorana Final destination, kjer smo splezali 100 m, do stropa. Vmes spregledali nadaljevanje (o tem kasneje). Našli fosilne galerije. In novi kamin. Spet plezali. Meander. Kamin. Meander. Kamin. Prepih. Veliko prepiha. Le kam gre ta prepih? No zdaj veva. Prepih gre, nikamor drugam kot: nazaj na vhod! Ustavila sva se manj kot 30 m višine in praktično 0 m horizontale od luknje, ki se nahaja natanko pod vhodnim breznom. Luknja vodi malo navzdol, ko smo jo pregledovali so tam bile neke opcije, a nobena blazno interesantna. Splezali smo torej 500 m visoko, zato da smo se ugriznili v lastno rit. Vohala sva površje, a sva lahko le spakirala prasice in se podala nazaj proti bivaku, na dno. Vmes sva še malo svetila po Final destinationu.

Bom ponovno zavlačevala: dvorana, široka čez 30 m, dolga 50 m, zvonasto se dviguje več kot 100 m navzgor. Med plezanjem navzgor smo sicer videli nek moker pritočni kamin, a nismo videli, da se kamin združi nazaj z veliko dvorano, malo nad njim pa se horizontalno odpira črnina, obdana s karfiolami. Ker smo plezali po napačni strani “buhtla” smo okno popolnoma zgrešili. Vidi se ga iz zdaj opremljene smeri, iz natanko enega cuga, povsod drugje je skrit za buhtlom. Šli smo do površja in nazaj, da smo našli kar smo zgrešili …

Garmin in Bor sta se medtem v Via Voje “bondala”. Nočemo vedeti kaj vse sta počela, vemo samo, da sta splezala enega izmed kaminov, ki mu ni videti konca, v višini 20 do 40 m. Prav tako sta se spustila v praznino, kjer smo nazadnje dekleta pustile štrik viseti v prazno, da se bo en “ta močn” zanihal do stene. Praznina se domnevno poveže nazaj v Via Voje. Potrdila sta, da je štrik prekratek in da kamenje pada še 4 sekunde, iz neznanega razloga pa zadevi nista prišla do dna. Kljub napovedim o povezovanju, nikjer po tleh Via Voje nismo našli novo nametanih skal. Brezno čaka.

Ugotovili smo, da se riža z vinsko omako ne kuha tako, da zliješ vino v riž. Kljub temu smo ga pojedli, saj je bilo vino baje vrhunsko. V nedeljo smo spet vstali navsezgodaj in se okoli 13h odpravili proti površju, ocenit mehiško restavracijo v Lescah. Ko smo pojedli, je Krajnc vprašal, če gremo zdaj še k Leščanu na pico. To pove vse.

Špela

 

Fotografije si lahko ogledate na povezavi.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: ,