Trubar 1. 12. 2018

1. 12. 2018 smo zopet napadli Sistem Pokljuškega grebena. V Trubarja je šla druga ekipa: Diba, Klemen in jaz. Garmin nas je po gozdnih cestah popeljal mimo redarjev na Rudnem polju in biatlonu navkljub smo prišli skoraj na običajno izhodišče. V milozvočnem pokašljevanju, smrkanju in pljuvanju smo sledili Maticu, ki nam je smelo gazil pot. Snega je ravno malce premalo in malce je presvež. Klemen, Diba in jaz smo se v zavetju vhoda v Trubarja izogibali soncu, ostali pa so se podali proti Romeu – poročilo druge ekipe si lahko preberete v sosednjem albumu.

Odpravili smo se nad Ruskega vohuna. Klemnu sva omenila 450 m globine, nekako pa sva mu pozabila omeniti 1 km meandrov, mnogo prečk in kakšno ožino, pa še cca 50 m dviga do perspektivne plezarije s prepihom. Za dol se je torej zagnal z vsemi močmi in občudujoče sem opazovala naš tempo. Ko smo se začeli vzpenjati, je bil že manj navdušen. 60 m vrvi in dodatna oprema v prasici mu dela niso olajšale. Prispeli smo na delovišče in odločila sem se, da je čas, da izpopolnim svoje veščine tehničnega plezanja, saj je bila plezarija enostavna in kratka (15 m). Nafrfulila sem se z vso potrebno opremo, Matic mi je pokazal do kje je minimalni standard za “na frej” in medtem ko sem zabijala prvi fiks sta s Klemnom ponovila polbiča. Še malo naju je pokomandiral, nato pa izginil. Ravno sem, po mojem mnenju izjemno visoko nad prvim fiksom, začela v luknjo tlačiti puls, ko mi Klemen reče: “Ej, lej kje je Matic?!” Ozrem se proti vrhu kamina in zagledam Dibo, ki mi maha in se reži kot pečen maček, da plezam prepočasi. Našel je ozek obvoz do police. Od tam je bilo še 5 m do vrha, na vrhu pa slutnja horizontale. Poklapana sem razopremila začeto in se odločila, da bom raje poprijela za običajno delo – fanta sta šla splezati tistih 5 m, jaz pa sem izmerila bypass in glavni kamin. Ravno sem prišla do police, ko zaslišim poznani krik navdušenja. Opa, Trubar bo spet dal metre? Klemen je razopremil, jaz izmerila, Matic pa kraljevsko zasedel vrh podornih blokov, ki so vodili v prostorno galerijo. 10 m široka, 20 m visoka, po ovinku za 180 st se je usmerila proti JV. Povsod po stenah pa bele karfiole. Ustavili smo se pred plitvim breznom. Na drugi strani pa sence visokega in širokega meandra, na skrajni južni točki jame. Namerili smo 100 m poligona in se obrnili.

Na delovišču je Matic pogrešil desni nakomolčnik, polili smo juho, pojedli abecedo, prešteli fikse in odskakljali soncu naproti. Malo nižje me je najdeni nakomolčnik kar prosil naj si ga nadanem, a sem ga prepustila lastniku. In par ožin kasneje ob stiku komolčnega živca s trdo skalo videla severnico pa še par zvezd zraven. Klemen je sopihal in se spopadal z neobičajnimi oblikami opremljanja. Obljubila sem mu toplo cedevito na Križišču (-250). Cedevita je bila že v delu, ko iz zadnje ožine zaslišim “PIZDAAAA” – Klemen je odvrgel žimar v meander. Pod katerim je neopremljeno 70 m brezno Palčica. Imel je dosti več sreče kot pameti, saj se je žimar ustavil na polički malo nižje, v ozkem delu meandra. Matic ga je najprej pošteno okregal, kar me je začudilo. Ko sem izvedela, da je bila to že tretja prigoda ločitve žimarja in popkovine mi je bilo jasno – Klemen nikakor noče iz jame. Matic se je odplazil do vstopa v Palčico, stopil na prste in tipal za žimarjem v meandru nad njim. Klemen pa ga je usmerjal v stilu: levo, ne desno, še malo desno, malo bolj levo.

Vsake 10 min je padlo vprašanje: “koliko še?”. Z Maticem se nikakor nisva uspela uskladiti okoli globin posameznih delov, tako da je na koncu obveljala ta plitvejša varianta. Pri petem štriku do izhoda me je Klemen vprašal koliko časa še, če si res hiter. Sem mu rekla 20 min, čeravno bi bil pošten odgovor malce dlje. Motivacija ga je pognala, da je iztisnil iz sebe zadnje atome moči. Pa še potem mu je Matic rekel, samo rini, ne razmišljat. In je priril do izhoda ob rani 23-ti uri. Pozdravili so ga zmrznjeni gojzarji in zvezdno nebo.

Našli smo avto kljub neobičajni lokaciji in po parih ovinkih sva z Maticem ugotavljala, ali bi rajši pivo na Zatrniku ali pri Anžku. Vprašala sva še Klemna. Odziva ni bilo nobenega in ustrašila sva se, da sva ga pozabila na parkirišču. Ko sva ugotovila da že veselo smrči in da ga res ni humano pustiti v avtu sredi zime, sva rekla piru adijo. Posttrubarsko pretepena sem odpovedala nedeljsko akcijo v Petnjak in do jutra poslušala zajebavanje na to temo. Včasih jama ne gre po planih, čudi me le, da me nikoli ne izuči.

Trubarju torej še niso štete ure, kljub že 83 akcijam v najboljšo jamo na svetu. Le kam nas bo pripeljal novi rov? Upam, da izvemo kmalu.

Lp, Špela

 

Vse fotografije si lahko ogledate na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , , ,