Slovačka jama 2017

Med 27.6. in 2. 7. sva se Matic in Špela udeležila ekspedicije na severnem Velebitu, v organizaciji SO Velebit. Kampirali smo tik nad ogromno vrtačo Veliki Lubenovac. Bolgarsko-hrvaško-slovenska zasedba naj bi raziskovala pretežno v Slovački jami (-1320 m) in okolici. Našli so kar nekaj novih jam, midva pa sva poskrbela za skrajšanje ene izmed starih (Avatar, -200 m).

V četrtek sva bila dežurna v bazi, kar pomeni da sva kuhala kavice, pila vino in se javljala na speleofon. V jami imajo namreč do dna napeljano žico in neprestano vodijo natančen nadzor nad ekipami. V petek pa naj bi šla v Slovačko. Prvi plan je bil, da bova nosača potapljaški ekipi. A napoved je kazala slabo in potop je bil prestavljen. Vseeno sva si želela v jamo in odločili smo se, da majcena nevihta ni prevelik problem za ekipo, ki bi iskala nadaljevanje po suhem.

V petek smo tako v Slovačko odšli bolgarski team Yavor in Ivo ter midva kot plezalna ekipa. Ob 18h je bil napovedan dež, zato smo v jamo vstopili že zgodaj, ob 9.30. Jama se nahaja na robu ogromne udornice. Že sam dostop do vhoda je fascinanten in tudi vhod ni nič kaj majhen. Že na prvem ožjem mestu se je čutil dober prepih. Nekaj brezen vodi do prve jagode, 200 m vertikale “Čez celu zem”. Če bi bila ta vertikala v Reneju, bi do dna vodila dva 100-metrska šusa prekratke vrvi. A tu opremljevalci ne marajo dolgih vertikal, tako sem izgubila štetje pritrdišč nekje pri 10-tem prepenjanju. Na -380 smo pozdravili ekipo na prvem bivaku in pobrali dodatno opremo.

Potem smo se ločili in Maticem sva odhitela naprej, splezati do okna na -1100, preden začne deževati. Tik pod bivakom je edina neprijetna ožina v jami, ki je zagotovo namenjena podjebavanju novih obiskovalcev. Potem pa spet brezna do -600, kjer se spopadeš s Fifi meandrom. Meander je za naše standarde lep – gladek, visok, napreduješ po rakovičje in sem ter tja se lahko celo obrneš. A to rakovičenje traja pol ure do eno uro. Za Fifijem pa zopet štrik na štrik, vse do delovišča v Kišni dvorani. Brezna so pravo nasprotje našim visokogorskim prizorom: lepi lečasti rovi, izdolbeni od vode, brez značilnih znakov tektonskega dogajanja. Predvsem pa jim pogosto ne vidiš nasprotne stene, saj se horizontalno nadaljujejo v neznano. Jama je sicer nadvse varno opremljena (če te ne odplakne s štrika), a se še danes za vstop v enega izmed globljih brezen uporablja Y, narejen na kline, kakršni kraljujejo po Pološki. Hvala Boschu in Raumerju, da več ne delamo tisočmetrc s klini!

Še pred zgovorno Kišno dvorano sva se kar namočila in med varovanjem sem spoznala, koliko šteje vsaka stopinja v jami. 6 stopinj predstavlja pravo razkošje napram običajnim 3. Matic je na improvizirani lojtrci klel več kot običajno. Seveda se nisva izognila metanju kladiva na varovalca. Po 10 m se je kvazi fosilni rov izkazal za manjšo dvorano z razpoko v stropu, ki je vodila v podor. Končno domače okolje! Plezanje na drseči kup blata je bilo karseda zabavno, vsaj zame, ki sem komično situacijo opazovala od spodaj. Po osvajanju vertikalne zožitve navzgor je Matic sklenil, da se jama tu konča. Razopremila sva in se podala proti bivaku. V zraku je bilo vedno več pršca in spraševala sem se, če bi morebiti oblekla pvc vrečo. Matic je zgolj zamahnil z roko, saj imava le dobrih 100 m do bivaka! 50 m nižje je sicer skozi hrumenje slapu nekaj vpil, a ga nisem razumela. Ko sem se spustila v slap in začutila mrzlo vodo, ki je zalivala vse, mrzle vode nevajene dele telesa, sem ugotovila kaj je vpil – “obleci si vrečko!”. Do bivaka sva prišla premočena kot cucka. Štajnberg bivak na -1250 m se je dobro obnesel. Z dvema gorilnikoma smo v 4 urah sedenja in obračanja proti toploti le nekako posušili večji del podoblek. Zaloge šnopca na bivaku in klic s površja, ko so mi nadvse pijani površinci v štirih jezikih zapeli Vse najboljše, je neudobno situacijo naredil nadvse prijetno. A noč je prinesla nov problem. Proti jutru sem se zbudila ob vztrajnem kapljanju vode na mojo spalko. Vse nas je prekrivala tanka plast vode! Bivak prav tako. Stopila sem ven in fosilni rov je prekrila nepredirna meglica iz katere je pršel fin dež. Hrana, zaloge, vse je bilo prekrito s kapljicami vode. Očitno sta ogromen pretok in visok nivo sifona poskrbela za vodno ozračje. Zjutraj je nivo vode upadel, mi pa smo do 12h sušili mokre spalke.

Nato smo se odpravili proti spodnjim, horizontalnim delom jame. Aktivni freatični rov se je prepletal s fosilci v vse smeri. Bolgara sta šla na dno gledat ozko razpoko, imenovano Kišna vrata, ki so jo širile predhodne ekipe. Midva pa sva se nadvse fascinirana zapodila v Limbo kanal, fosilni rov premera 5 m z močnim prepihom. Horizontalne dolomitne luske grozeče a čvrsto visijo s stropa dvorane, po tleh pa so razmetani kupi istih plošč. Sem ter tja se rov zoži zaradi podornih kupov luskastih skal, a v glavnem nadaljuje v isti smeri, z enako vztrajnim prepihom. Na koncu pa seveda podor. Okrogli, grobi balvani so nadomestili plošče, prekrite s fosilnim peskom. Zarinila sva se do skrajne točke, kjer je bilo še videti človeške odtise in se znašla v nočni mori, obkrožena z grozečimi skalami, ravno premajhnimi in ravno prevelikimi. Zato sva se odločila prešnofati dvorano pred podorom. Nekaj metrov nazaj sva opazovala rahlo preozke “sifonske odtoke” v mivki. Midva pa brez kladiva, kaj šele macole. Še pasu nisva imela, da bi z desonderjem kopala v pesek. Pa sva se premaknila po evolucijskem drevesu nazaj in razbijala s kamni. Nekaj vztrajnega nabijanja po najožjem delu je odbilo kritični rogelj in odmotovilila sem se v odtok. Slutnja meandra, a brez kladiva ne bo šlo.

Vrnila sva se do križišča in v neprijazen aktiven meander, kamor sta izginila bolgara, kjer sva izvedela, da je delovišče zalito. Vesela sva se obrnila in prepričala bolgara, da še enkrat skočimo na konec Limbo kanala. To pot s kladivom! Zlila sem se v odtok in začela mučno počasno odbijanje lusk. A na koncu sem se sprijaznila z dejstvom, da brez tretjega člana ne bo šlo in se odlila iz odtoka. Matic med čakanjem ni sedel križem rok in navdušeno mi je pokazal špranjo tik pod stropom – kaj pa če pridemo nad podor?! Lotila sva se še te, a kmalu spoznala da sva smešno neučinkovita. Midva očitno ne bova prišla skozi. Vrnila sva se v bivak. Slap se je zopet rahlo zmanjšal in najin čas se je iztekal – v nedeljo sva nujno morala proti površju.

Na nedeljsko jutro sta se bolgara odločila, da je jama še premokra za povratek. Površje je povedalo, da naj bi popoldan deževalo. Tako sva se že zgodaj spakirala in pripravila na hiter izstop. Na -380 naj bi pobrala dodaten tovor, do tam pa sva imela prijazni prasici. Oblekla sva vrečki in se vdana v usodo podala v pršec.

Kaj kmalu sva ugotovila, da so vrečke “za en k.”, jamo pa je za raziskovanje med poletnimi nevihtami potrebno preopremiti. Na poti ven sem opazovala higropetrične hrošče, ki veselo nihajo pod največjimi slapovi, ne meneč se za pritisk in takšne neumnosti. So kar carji. Pred Fifijem sva slekla vrečke, da jih ne bi pustila po celem meandru. Pripomogle so k natanko 3 cm suhe podobleke. Odmeandrila sva se in vmes pozdravila pijavke (na katere so velebitaški jamarji blazno ponosni), ki se valjajo kar sem ter tja po lužicah. Speleobiološka meka – nasprotje našim jamam primerljivih globin. Nad Fifijem pa zopet dež. Na -380 sva sklenila, da imava dovolj. Zlila sva vodo iz škornjev, se slekla do gat in ožela podpajace, nato pa mokro gravžarijo oblekla nazaj in oddrgetala v bivak, kjer sva prižgala gorilnike in se odločila, da vsaj malo pogrejeva premrle ude. Površju sva javila, da se bova nekaj časa sušila. Dobro uro in pol sva objemala gorilnike, a suha nisva bila nič bolj kot prej. S težavo sva se spravila iz bivaka in mrzlično oblekla mokre pajace, pobrala dodatno robo ter se odvlekla proti površju. Skoz ceu zem je bil boleč, višje pa je vonj po površju naredil svoje. Po dobrih 7 urah namakanja sva pogledala v sonce, o nevihti ni bilo ne duha ne sluha.

V kamp sva prišla ravno še pravi čas, da sva se poslovila od potapljaške ekipe, ki se je odpravljala v jamo. V končnem sifonu na globini 1320 m se je potopil Bančo, hrvaška legenda pri 65-letih. V jamo je šel tudi glavni pobudnik in neformalni vodja kampa Marko (ki je z nami osvajal P4) in ko mačke ni, miši popijejo ves šnopc. Na koncu smo vsi govorili bolgarsko-slovensko-hrvaščino, čeprav se zjutraj nihče ni spomnil o čem točno smo govorili.

Izlet je uspel. Potop malo manj, po 10 m dolžine in 4 m globine se je sifon zožil v razpoko. V Kišnih vratih so zaključili v blatnem sifonu, Limbo kanal pa čaka … Na srečo je Marko iz jame prišel ravno tako navdušen, zato se nadejam, da bo poskrbel za čimprejšnje modificiranje podora. Slovačka jama je tako z -1324 m prehitela Renejevo brezno za 2 m. Čeprav, bogsigavedi kako bi bili globoki, če se ju še enkrat izmerimo, to pot na laser in ne s cvirnom in odokativnimi metodami (vsa čast prvotnim raziskovalcem, da ne bo pomote, mi mladiči sploh ne poznamo potrpežljivega merjenja jam!).

Špela

Fotografije si lahko ogledate na povezavi.

Posted by | View Post | View Group