Erasmus v Hudi vršič

Z Juretom sva se odločila, da tudi midva izkoristiva možnost in sva šla na Erasmus izmenjavo v brezno Hudi vršič. Izmenjava je odlično uspela, saj sva poleg izobraževalnega dela spoznavala druge navade, opazovala nove kraje in se poleg druženja, razvajala v kulinaričnih ekscesih (morda sva bila pri zadnjem malce zadržana, saj sva okužena in razvajena z jamskimi meniji izpod rok Chef Borko). Statistiki Erasmus izmenjav sva se uprla tako, da sva nazaj prinesla podpovprečno število novo prigaranih std.

Dostop: Na izmenjavi sva delala družbo in gužvo Mitji Mršku (el Hefe – JD Borovnica) in Marjanu Vilharju (DZRJ Luka Čeč). V petek, ob pol petih, smo se zagnali proti vhodu nad Rombonskimi podi. Pot je, ob vodenju Mrška potekala precej tekoče. Spotoma sva bila seznanjena z zgodovino in vsemi bonbončki tistega področja. Do jame smo prispeli nekaj pred deveto. Na vhodu smo spoznali tudi edin pravi minus tega dne, saj je bila temperatura, ki se je na Kredarici cel dan gibala pod -10C, tudi na Rombonu podobna. Nizki temperaturi dodan veter, nas je v puhovkah pregnal pod prvo brezno. Tam smo pomalicali in se podali na bivak, na -800.

Jama: Hudi vršič je odličen primer jame, ki sledi ogromnemu prelomu proti dolini. Posledično so raziskovalci pogosto uporabili nam vsem ljubi način – raziskovanje navzgor. Jama je (če ne upoštevamo globine) relativno enostavna. Tudi poplezavanje in spuščanje v sosednja brezna mine tekoče in kaj hitro se znajdemo v zadnji dvorani – na -800 m. Tam nas je čakal bivak. Dvorana je zares impresivna, saj je podorno dno popolnoma prekrito z šodrom, ki se premakne ob vsakem koraku. Posledično je pot po vodo cel podvig, saj se vir nahaja na dnu dvorane, rezultat vsakega koraka ob povratku pa je pol koraka zdrsa nazaj. Na tem mestu smo zaključili prvi dan v toplih spalkah in odžagali do naslednjega. Mimogrede, Mršek nama je z Juretom namenil sobo za goste, kar pomeni polnoopremljen šotor. Med tem ko sta se stara mačka HV sprijaznila le z enoslojnim.

Prepih. To je morda podatek, ki ga sam nisem pogosto zasledil v poročilih iz jame. Prepih je. In to kakšen. Če gremo merit kdo ima večjega, ima Hudi vršič verjetno največjega. Ko pa se omeni še podatek, da vse jame iz sistema pihajo ven, se človek vpraša, kje vleče not?! Zadrževanje okoli spodnjega vhoda bi znalo biti nevarno. Kakorkoli že, v tistih dveh ožinah, ki jih srečaš na poti, je potrebno prasico pripet na pas, saj ti jo drugače odpihne proti vhodu/izhodu. Če je jama enostavna, si jo lahko obiskovalec tudi začini, če spust opravi v rokavicah za presajanje solate (a ne Jure?). A tudi v tem primeru duct tape zakrije vso obrabljeno kožo 🙂

Drugi dan smo se napotili še nižje. Na zadnji akciji (če kdo slučajno še ne ve), so jamarji Hudi vršič povezali v sistem Črnelskega brezna (ali Rombonski sistem). Nekoliko nad povezavo (cca. -1000 m globine), pa pustili bolj kot ne odprto nadaljevanje v višje ležeče fosilce. Meander/kolektor, ki nas je pripeljal do konca jame, je prav tako vreden svojega slovesa. Sprehod, ki nas počasi vodi do točke spoja je prostoren, širok in ponekod tako visok, da se niti ne vidi do vrha. Tam se na mestih odpirajo veliki prostori in dajo slutit še nešteta nadaljevanja. Že res, da se je potrebno na kakem mestu postavit tudi postrani, a je to bolj izjema kot pravilo. Tudi vode je kar nekaj in človek ne bi želel biti tam, ko je zunaj mokro.

Fosilne dele smo dosegli kar hitro. Na skrajnem mestu je bila krajša stopnja, ki smo jo premagali bolj kot ne tehnično. Na vrhu pa nekaj (ne preveč privlačnih) odcepkov s prepihom. Zarili smo se v enega in končno doživeli nekaj tlačenja po “ožinah”. No, užitek ni trajal dolgo, saj smo kmalu stali na dveh nogah in hodili. In hodili. In hodili. Stvar se je odprla v fosilce (takšne kot jih poznamo iz P4 in Reneja), le da tu sprehod ne traja 30 m, nato pa sitna prečka ampak jih prehodiš 400 m. Na koncu smo tekli skoz lečast fosilni rov, na mestih širok 5 m in visok od enega do dva. Kar zanimivo doživetje. Ustavili smo se nad brezencem, ki je dajal na drugi strani kar močno slutnjo, da se fosilno preseravanje nadaljuje. Smer pa na jh. Kar je v redu – morda zgreši Črnelsko in gre naprej v svojo smer proti viru prepiha. Nastala je celo dilema, če gremo nazaj po štik in še naprej, a se mi zdi, da smo naredili tudi tako veliko delo, saj 480 m na akcijo ni malo. Z Juretom sva pa itak navajena laganih akcij s po 10 ur spanca, tako da nama še manj diši izhod iz jame po dvo urnem premetavanju v spalki.

Kakorkoli že, jama gre naprej in to v precej velikem slogu z veliko prepiha. Naslednji dan smo štartali okrog osmih. Točno 5 ur kasneje sva izstopila iz jame. Vreme sicer ni bilo najlepše, sva pa videla pode v svetlobi in si končno ustvarila sliko pod kakšnim površjem sva sploh bila.

Zaključek: Ko smo se vsi prikotalili do avtov, smo šli še na zasluženo pivo v Č. Owco. Čudili smo se praznemu lokalu, a po spitem ugotovili, da smo le zgodnji.

Če povzamem. Hudi Vršič je super jama, ki te na relativno lep način pripelje globoko, nudi možnost doseganja zadovoljstva z odkrivanje novih metrov na ogromno mestih in je (kot je rekel Mršek him self) balzam jama, saj iz nje po vikend akciji ne prideš povsem uničen.

Upam, da bo opis dobra reklama, saj M. že išče ekipo za naslednjo akcijo.

Lp, Diba

Fotografije lahko najdete na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,