-1002 ali kako je P4 prišel med velike

Sanjarije o globinah P4 niso nove. Ko smo 2014 razopremljali Ćorsokak smo nenamenoma odkrili novo, vzporedno brezno Egotrip, ki nas je navdalo z upanjem. Ožine na globini 490 m, pa na 510 m so nas zaustavile, a letos poleti je vztrajnost obrodila sadove in prekopali smo se v, takrat veličastno odkritje, 100 m globoko brezno Beli cvet, ki se je končalo s podorom na cca 650 m. Splezali smo okno in se po čudnih razpokah prebili v nove dele, ki so obljubljali nadaljevanje.

Odprave v takšni obliki ne bi bilo brez Skupa speleologa Hrvatske. Tam smo predstavili raziskave v Reneju, še cel večer pa smo Slovenci vedno glasneje razglabljali o novih odpravah. Kakšen mesec kasneje mi je Lovel rekel, da ga nekaj Hrvatov sprašuje, če lahko pridejo za novoletne praznike na Kanin. Za praznike smo v vsakem primeru mislili iti v P4 in idejo sem zagrabila z obema rokama ter začela snovati odpravo “Kanin Slo-Cro”. Mejli so bili poslani, sanje o povezavi razširjene preko meje in tako smo se v nedeljo, 25.12. 2016, podali na Kanin.

Kaninska žičnica nam je omogočila brezplačen prevoz opreme in ljudi ter mislili smo, da bomo v dobri uri na bivaku. A kaj ko nihče ni poznal prave poti. Tako smo se, otovorjeni kot mule, podali na strma melišča po poti, ki vodi na Visoki Kanin. Pot je trajala vsaj dobro uro dlje, vmes pa se raje nismo pogovarjali o nevarnostih hoje po strmih pobočjih, z derezami in s pretežkimi ruzaki, ki so nas vlekli v dolino. Cela pot po v enako smer naklonjenih pobočjih je rezultirala v neštetih žuljih na levih nogah, nekateri so se po enem tednu spremenili v zagnojene krvave rane. Največji heroji so se odpravili po drugo rundo robe, to pot po pravi poti (mimo Skalarja).

Ponedeljek: V jamo se nas je podalo pet. Jerca nam je pred odhodom zabičala, naj raje najdemo tisočmetrco, kot povežemo jami – haha, smo si mislili. Plezalna ekipa Matic in Marko sta šla zasledovati bele karfiole in izvor prepiha v Belem cvetu. Začela sta plezati 20 m prečko, a je bila stena tako krušljiva, da sta se obrnila in do okna raje plezala navzgor.

Garmin, Marijan in Špela smo se podali skozi okno, na dno jame. Novi deli so izredno ostri in krušljivi, ponekod je stena prekrita z majhnimi in velikimi kristali (baje bi lahko bili arogantni ježki), drugod bolj kot ne odpada ob vsakem dotiku. Malo gor in dol, preopremljanje in bili smo na končni točki prejšnje akcije. Spustili smo se skozi razpoko v novo dvorano, cca 15 m nižje. Tu se je vodoravno odpiral prehod v novo brezence. Po stenah bele karfiole, prepih … Po še 15 m smo dosegli globino 667 m. Dvorana velikosti 20 x 20 x 15 m. Strop se je spuščal pod kotom. Na eni strani dvorane smo zagledali črnino. Previdno smo se ji približali, strah nas je bilo konca. A ko smo skotalili prvi kamen po blatnem pobočju, nas je prevzela sreča. Kar nekaj časa se je odbijal od pobočja. Nekaj sekund letel in se spet odbil. Ko smo že pozabili, da smo ga vrgli pa “buuuuuuuuuuuuuum”. Odmev kot še nikoli poprej. Vzhičeni smo se obrnili in na poti ven preopremljali slabo opremljene dele. Na površje smo prilezli ob 2h zjutraj.

Torek: v jamo so se podale nedeljske okrepitve. Lovel in Dino sta šla plezat proti oknu v Belem cvetu. Splezala sta do vrha in se znašla na sedlu, ki je na drugi strani padalo v novo brezno. Brezno še vedno čaka, da ga raziščemo. Aja, Čot in Blatnik so šli opremljat nove dele. Spustili so se po blatnem pobočju, v stopnjast prvi del brezna. Zaključili so na globini 720 m, z obljubami o vsaj še 100 m. Opremljanje je bilo zahtevno – skala je razpadala, vse je letelo v praznino in potrebno je bilo narediti mnogo prečk, ki so usmerile vrv stran od padajočih skal. Napol zvrtane, a razpadle luknje pričajo o težavah, s katerimi se je soočal Matej. Na bivaku sva jih z Maticem nestrpno pričakovala vse do 4.30 zjutraj.

Sreda: v jamo smo odšli Matic, Marko in Špela. Oboroženi z vso vrvjo, ki smo jo imeli, pa še malo sposojene. Strah pred neskončno odmevajočo praznino nas je prežemal – kljub vsem prežimarjenim metrom je občutek ranljivosti ob vsakem odmevu padlega kamenja neopisljiv. A na dnu nam je dlančnik pokazal -860 m globine in sreča je izrinila strah. Na bivaku smo slišali temne obljube, kako se takšna globoka brezna sigurno zaprejo s podorom. Trma mi ni dala miru in vedela sem, da moramo nekaj najti. Ne smemo se zopet ustaviti s podorom. Prekladali smo ideje o življenju v simulaciji, pa ideje ali je jama tam, predno stopi jamar vanjo … V kotu dvorane smo našli bonus točke naše igre globin – malo, mokro, krušljivo brezence. Ki je po 10 m zavilo in glej ga zlomka, šlo naprej. Marko, ki je opremljal, je rekel, da se pod njim odpira še kakšne 20 do 30 m jame, v velik prostor. Zmanjkalo nam je vrvi in obrnili smo se. Namerili smo 870 m globine in začeli smo seštevati metre, mogoče pa vsaj prehitimo Skalarja. Ven smo se podali lahki, brez ustavljanja in po 5 urah neprestanega švicanja že ob polnoči pogledali v zvezde.

Četrtek: v jamo sta šla Lovel in Marijan, širit Jebe. Tesnobno zavedanje, da imamo odprto nadaljevanje, a niti enega fiksa ali metra vrvi nas je morilo. Nobenega odziva iz doline. Kaj bomo naredili? A se je našel heroj! Blatnik se je žrtvoval in po službi zopet “skočil” na Kanin, s polnim ruzakom vrvi in pritrdišč. Ne samo, da smo vrnili izposojeno vrv, 200 m nam je je še ostalo! Ob 20h se je odpravil v dolino. Požrtvovalnost, ki nam je navdala upanja.

Petek: zopet le Matic, Marko in jaz. Razglabljanjem o temu, koliko vrvi vzamemo ni bilo videti konca. Pravijo, da se jama zapre, če vzameš preveč vrvi. Jaz pravim, da ni slabo ciljati višje (oz. v tem primeru globlje). Na koncu smo vzeli 150 m vrvi. Še sreča! Na dnu smo bili v dobrih 3 urah. To ne bi bilo mogoče, če ne bi na dnu pustili vrtalke, kuhalnika, … Matic je šel opremit “20 do 30m”. In po 30 m zaklical, da mu je zmanjkalo vrvi in da visi sredi praznine. Doštukal je vrv in spustili smo se na dno veličastne dvorane. V dvorano smo prišli skozi luknjo v stropu, 40 m nad tlemi. Dolga vsaj 60 m, široka 40. Na dnu pobočja je dlančnik kazal 970 m! In tam, neverjetno ampak res, slutnja brezna! Kamen je padal. Upanje je naraščalo in cmok v grlu je bil vedno večji. Mar bo res padla tisočka??? Z Maticem sva merila dvorano. Locirala sva nadaljevanje, horizontalno v podor, v smeri Reneja. V smeri proti Mali Boki pa bele karfiole po steni in črnina, ki obljublja horizontalen fosilni rov. To! Spustila sva se za Markom, ki je opremljal stopnjasto brezence. Zaslišali smo vodo. Za ovinkom se je prikazal slap, edini v jami (cela jama je suha kot poper, v nasprotju z običajnim stanjem). Pristali smo na vrhu manjšega podora – 991 m!!! Adrenalin nas je preplavil in poskakali smo med bloke, v vodo, povsod. Bo? Mora biti! Izmerili smo pobočje in Matic je planil pod slap, v vertikalno razpoko. Bil je popolnoma premočen, disto ni hotel prenesti podatkov, voda je zajebavala meritve in na koncu končno vzklik: 1002! Kriki sreče bi zlahka podrli še kakšen blok nad nami.

Globlje v mokro razpoko nismo rinili. Jama gre naprej, našli smo obet fosilcev, več nam ni bilo važno. Spakirali smo vso robo, še enkrat osvetlili vsa okna in črnine, ki čakajo in se podali ven. Po jami smo pobirali vso opremo – dve vrtalki, vse za plezanje, vse za kopanje … Izmozgani do konca, in naprej nas je gnalo le zavedanje, da smo del nečesa velikega. Na križišču, na -330, smo odvrgli večino bremena, saj so nosači obljubili, da pridejo ponjo. Vmes smo razopremili poškodovane vrvi (upam, da se naslednjič to spomnimo). Ven smo prišli ob pol polnoči, bolj kot ne na adrenalin. Jebe smo preživeli s pomočjo primitivnih vzklikov ala Dinamo (jebiga, Zagrebčani so nas nadvladali). Na bivaku smo si podelili šampanjec z novimi prišleki, poslali meritve našemu dolinskemu delu ekipe – Jozlu in se sesedli v spalke.

Sobota: Marijan, Edo in Luka so opravili težaško delo: iz -330 so izvlekli tri prasice opreme. Ko so prišli ven, po 8 urah “Jebanja” so imeli za povedati: “Vi ste ludi”, “sportska jama, mi je nikad nebi opremili tako” in v podobnem stilu. Prišla je še druga runda zunanjcev (Blatnik že tretjič) in novo leto smo proslavili v stilu – z Bekino joto, kruhovimi cmoki (narejenimi na bivaku) in polno dobre pijače.

V nedeljo smo se v čudovito toplem vremenu odpravili proti dolini (tu lahko omenim, da smo večino dni imeli orkanski veter in -10 podnevi).

Pa še začimbe: “Šta je gore od Čeha na Velebitu? Hrvat na Kaninu.” Neimenovani osvajalec globin in višin, ki se je brez palic ali cepina podal na Kanin, je na prvi nevarni strmini izgubil derezo, malo kasneje pa odvrgel še prasico. Ko si je opomogel od snega in jame, se je hotel brez bunde podati po prasico, kar smo mu na srečo preprečili in ga primerno opremili. Za piko na i je osvojil Visoki Kanin z jamarskim kladivom namesto cepina, in to po napačnem koloarju, ker se jima je zdel “okej” (to pot sta bila dva). So pa zato privlekli na bivak tono svežih jajc, špeha, ocvirkov, pa korenček, cvetačo in blitvo. Se vidi, da do njihovih kampov ni 4 ure hoje :). Seveda je vse to dobronamerna zajebancija, če preberete seznam udeležencev lahko vidite, kako malo bi naredili brez pomoči Hrvatov, ki so tekom vseh tistih mučnih ur v vlažni temi, kontempliranj o Smislu, iskanju razlogov za še en premik razbolelih udov postali prijatelji …

Za konec: P4 gre. Do Reneja je 70 m horizontale, s tem da se sploh nismo podali v prehod, ki smo ga videli v tisti smeri (zalit z mivko, čisto enaka scena kot v Reneju). Okna obetajo. Naučili smo se, da kjer je trma, tam je pot. Nestrpno čakamo naslednje akcije in se veselimo letošnjih številk oddanega materiala.

Sodelovali so (19 + 1):

DZRJL: Aleksandra Privšek, Tomaž Krajnc, Matic Di Batista, Špela Borko, Aja Zamolo, Matej Blatnik, Mitja Prelovšek, Darja Kolar, Andrej Drevenšek, Domagoj Korais, Ester Premate, David Škufca, Lojze Blatnik, Joško Pirnat za računalnikom;
SO Velebit: Marko Rakovac, Marijan Sutlović, Edo Vričić, Luka Havliček;

Speleološka udruga “Estavela”: Lovel Kukuljan, Dino Grozić.
Foto: Domagoj Korais (ta lepe površinske :)), Matic Di Batista, Marijan Sutlović
Prispevek napisala: Špela Borko

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , , , , ,

Tihožitje. Rakijo smo na koncu v avtu pozabili. Najlepša hvala JZ Sončni Kanin - brez vas nam ne bi uspelo! Srečni ker smo tu. Malo manj srečni, ker smo zgrešili pot. Mehke noge, ob misli na naslednjo strmino. Raki u akciji. Polnjenje batarij in priprave na iskanje izgubljene transportke. Hrane ni primanjkovalo! Srečni, ker nas čaka neskončno brezno. Prehod v dvorano vrh 200 m brezna. Dream team. Aaaaaa, še 20 m, še 10 m, iiiiiiin BINGO! Sreča na -1002 je bila neopisljiva. Medtem so zunanjci in del nosaške ekipe pridno lezli v breg... .... in tudi prilezli na cilj. Dream team 2. Visoki Kanin je padel, pod hrabrimi okupatorji z juga. Glavni vir vode. Darja, Črna ovca z Bovca in Domagoj Jamarski bivak, ki nam je nudil udobno zavetje. Kanin vzbudi srečo v ljudeh ;) Na starega leta dan smo skočili še do Reneja. In z derezami poskakovali od luknje do luknje. Ni jih malo. Ko se je sonce skrilo, pa smo odhiteli zabavi naproti. Ker starega krha se ne meče stran. Super dobri kruhovi cmoki na dveh jurjih. Smo že rekli, da je lep? Duo Blatnik ali Blatnik na kvadrat =) 14 nas je bilo, bivak smo spravili na osupljivih 20 stopinj :). Tudi noči so bile čudovite. Kaninske koze. In kozli. Jebaći vozijo jebaćke aute. Naš najljubši spodmol (polušpilja). Ta širok del Jeb. Veliki osvajalec 1 Veliki osvajalec 2 Veliki osvajalec 3 Veliki osvajalec 4 Fizički radniki ali kako so nam rešili riti in opravili najtežji del akcije. Selfie men. Žičnica nam je prišparala mnogo musklfibrov. Peštiranje. Ta širši deli Jeb. Prava pot je po zgornjem delu meandra, ampak kdo bi jim zameril če še malo uživajo v tlačenju :) -500. Tihožitje. Dream team ide u jamo. Drugič. Skoraj na cilju. Prehojena pot Velikih osvajalcev. Sodobna jamarija - golobi so po G4 odnašali meritve in prinašali načrte. Skupinska pred odhodom v dolino. Alkoholni hlapi so do starega Skalarja že skoraj zapustili telo.