Pri čiščenju smo se razdelili v eno jamsko, solo vmesno in dve površinski ekipi. Najprej so šli v jamo Jure, Teo in Dren, Pero pa je visel vmes in usmerjal vreče. Del površincev je vlekel vreče ven in jih trogal do štale, kjer bodo spravljene do transporta v dolino. Boni, Diba, Domagoj, Flis in še kdo so po klancih navzdol spektakularno matrali svoja kolena ob spremljavi težkih vreč, ki jim je bolj kot ne pomagala gravitacija. Babe smo pri štali vzpostavile sortirnico, kjer smo prelagale smeti iz kubičnih vreč v manjše. Že po parih urah smo na vprašanje “kolk še?” stalno dobivali odgovore iz jame “še pol”. Kmalu smo bili pri dveh kubikih, kolikor je bila sprva ocenjena količina smeti. Tinkara in Neja sta vmes skrbeli za instagram-PR. Okrog dveh nam je zmanjkalo vseh vreč in s Špelo sva sklicali kosilo. Aja je med tem dobila namig, kje na planini se še skrivajo vreče za smeti, tako da smo lahko nadaljevali. Malo smo premešali jamsko in površinsko ekipo in čistili še do petih, ko nam je dokončno zmanjkalo vreč (in volje, ob zavedanju, da ni šans, da končamo v enem dnevu). O tem, koliko smo potegnili ven, bi lahko razpredali, a končni konsenz in povprečna ocena je bila okrog 6 kubikov. Med smetmi nič posebnega, v glavnem je prevladovala plastika, konzerve, piksne, tekstil, kake kante za
olje in bencin, nekaj steklovine itd. Zadnji, ki so bili na dnu jame, so ocenili, da smo izvlekli okrog 70% odpadkov, tako da slaba tretjina ostane za naslednjič.

Akcije ne bi bilo brez Aje, ki je dala idejo in se pozanimala o možnostih sodelovanja s TNP in AS Češnjica. Uporaba kuhinje in orodja na planini nam je prišla zelo prav, tako da vsekakor velik hvala AS Češnjica. Pri izvedbi, dogovarjanju in promociji so nam pomagali še trije sodelavci TNP. KS Stara Fužina nam je omogočila brezplačen parking.

Nekako se nam je zopet zgodilo, da kljub številčni udeležbi in delovni vnemi jame nismo uspeli do konca očistiti. A nič zato, imeli smo se lepo! Verjetno je bila to najbolj idilična lokacija čistilne akcije v zgodovini DZRJL, tako da vabljeni naslednje leto, da se prepričate 😉

Besedilo: Ester

Začetek jamarske šole bo v četrtek, 10. marca ob 18h ali 19h (točen čas in lokacija bosta objavljeni kasneje glede na epidemiološke razmere). Cena šole je 65 € in vključuje predavanja, izposojo opreme, komplet popkovin z vponko, knjigo Ne hodi v jame brez glave, obiske jam, vaje vrvne tehnike in izpit. Za obiskovanje šole morate izpolnjevati PCT pogoj (oziroma kar bo veljalo v času trajanja šole).

Prosimo, da se na jamarsko šolo prijavite po elektronski pošti na naslov info@dzrjl.si – Facebook označbe “Pridem”/”Se zanimam” ali komentarji ne štejejo. Prednost pri udeležbi bodo imeli tisti, ki se prijavijo prej.

Jamarska šola je sestavljena iz 6 predavanj in 6 terenskih ekskurzij (obiski jam in vaje vrvne tehnike v plezalnih vrtcih). Predavanja bodo potekala v marcu in aprilu vsak četrtek popoldne z začetkom ob 18h ali 19h (točen čas in lokacija bosta objavljeni kasneje). Predavanja bodo trajala približno eno uro in bodo obravnavala jamarsko opremo in jamarske raziskovalne tehnike za premagovanje ovir v jamah, varstvo jam ter načela jamam prijaznega obiskovanja in raziskovanja, nastanek jam, dokumentiranje jamarskih raziskovanj, nevarnosti v jamah in ukrepanje v primeru nesreče z osnovami prve pomoči. Terenske ekskurzije bomo izpeljali ob vikendih – predvidoma ob sobotah. Potekale bodo v sprva lažjih, nato pa vse težjih jamah.

Predvidene jame in ekskurzije, ki jih bomo izvedli:
12. 3. Mačkovica – Prva ekskurzija je namenjena spoznavanju jamskega okolja in je primerna za vsakogar z nekaj kondicije in spretnosti. Namenjena pa je tudi temu, da bodoči tečajniki presodijo, ali jim jamarstvo ustreza. Udeležba na prvem predavanju in prvi ekskurziji je brezplačna in brez obveznosti.
19. 3. Črnuški most – učenje vrvne tehnike
26. 3. Vranja jama – učenje vrvne tehnike
2. 4. Medvedjak
9. 4. Jama pri Sv. Treh Kraljih
16. 4. Gorjanska jama

Več o programu lahko izveste tukaj:
https://www.dzrjl.si/jamarska-sola-dzrlj/program-jamarske-sole/

Če bo interes, se bo program razširil z dodatnimi obiski jam ob koncu tedna ali ob delavnikih popoldne.

Jamarska šola je usposabljanje za samostojno jamarsko delovanje po Pravilniku o usposobljenosti za samostojno jamarsko delovanje. Usposabljanje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana lahko izvaja po odločbi pristojnega ministrstva.

Jamarska šola se bo zaključila z izpitom, kjer se bo preverilo osvojeno znanje.

Za dodatne infomacije pišite na info@dzrjl.si
ali pa nas kontaktirajte prek Facebooka

Garmin je imel doma neke nepričakovane gradbene posege, zato nam je poslal koordinate izhodišča in prvih nekaj jam in rekel, da pride za nami. Po nekaj izgubljanja po pokljuških makadamih (Google ne loči dobro med gozdno cesto, gozdno cesto z zapornico in vlako) smo Garminov svetleči novi avto zagledali pred nami tik pred izhodiščem.

Do točk smo jo mahnili precej direktno, Garmin je prej na lidarju poiskal optimalno pot, ki smo ji tudi uspešno sledili. Kmalu smo bili pri prvem vhodu. S Timom sva se začela napravljati, ostali trije pa so nama pustili potrebno opremo in šli naprej. Vsaj tako so rekli. Čez kakih deset minut se je izkazalo, da so s sabo vzeli tudi najino baterijo, a je pri jami na srečo dovolj signala, da svo jo s Timom kmalu dobila nazaj. Z njo sem uspešno, a komaj, zvrtal tisto eno luknjo, ki je bila potrebna za spust do dna (preostali pritrdišči sta bili naravni). Gre za tisto baterijo, ki nama je s Špelo delala težave zadnji dan tabora v LJ29, nekdo jo je imel vmes še na Poljani …

30 metrov pod vhodom sva naletela na sceno, ki je spominjala na tisto izpred dveh tednov v vodnjaku. Les, zemlja, tu sicer še z dodatkom snega, perspektive za nadaljevanje pa nične. Skratka, štirna. Timu se je na poti dol uspelo tako učinkovito zaštrikati na vozlu, da sem skoraj dobil podhladitev. Jamo sva izmerila (32 m), Tim je razopremil in odpravila sva se do naslednje točke, kjer naj bi se dobili.

Tja sva prišla ravno, ko se je Nika začela spuščati v jamo. Ekipa GND je prej izmerila še eno 17-metrsko čurko, iz tele pa je bilo slišati Niko, da gre. Darja ji je šla nest dodatno opremo, z Garminom in Timom pa smo šli do naslednje točke, nekoliko zahodneje. Na desni smo si lahko ogledali pobočje Okrogleža in ko smo prišli do večje konte, smo skrenili s poti. Od dveh udornic bi ena potrebovala nekaj tlačenja (druga je zasuta) in odločili smo se, da jo prepustimo puncama. Šli smo še malo naprej po markirani, a neobljudeni poti (Lipanca – Klek), potem se je Garmin vrnil do ženske ekipe, s Timom pa sva se še malenkost spustila do naslednje točke.

Gre za poševno udornico, ki ima na dnu ravno dovolj ozkih rovčkov, da se jo bo dalo registrirati brez slabe vesti. Izmerila sva 22 metrov, Tim je šel še malo naokrog in se je lepo izgubil, jaz pa sem izgubil meritve vhoda, ki so po neki magiji izginile z Distota. Po nekaj testiranja sem ugotovil, da so se prenesle na drug telefon, s katerim sva merila prejšnjo jamo …

Nekaj 10 metrov višje je Tim že prej našel še en vhod. Šla sva do njega in po nekaj debate, ko Tim ni bil čisto prepričan, ali gre za jamo, jaz pa nisem bil čisto prepričan, da bi jo merila, ker je izgledala kot nekakšna mini luknja, sem se vanjo podal še jaz in ugotovil, da gre za najlepšo čurko na svetu. Takoj za vhodom se odpre dvoranica, ima pa celo stranski rov! Brez težav sva izmerila 16 metrov.

Na poti nazaj sva pri konti, kjer smo se prej zadržali z Garminom, videla luč na Darjini čeladi, zato sva ji šla povedat, da ji sveti (bil je še dan). Nika se je ravno tlačila v jamo, ostali pa smo jo malo spodbujali. Izmerila je 40 metrov, nadaljevanje pa je preozko. Jama, v kateri sta bili prej z Darjo, pa se po 60 metrskem breznu konča z ledeno dvorano, kjer bodo nadaljevanje iskale prihodnje generacije, ko bo globalno segrevanje opravilo svoje.

Zadovoljni z izkupičkom (6 novih) smo se vrnili do avtov in bili ob osmih vsi doma. Garmin nam je povedal, da bo z nami še šel v jame. 

Za Matico zapisal Jure, foto: Jure

Vse fotografije si lahko ogledate na povezavi.

Čistit smo prišli s solidnim planom, saj smo si vodnjak ogledali že sredi poletja. Ima premer tri metre in četrt, do smeti je bil globok 13,7 metra, zrak v njem je bil zadovoljiv, zgornji del ima obzidan in zelo nestabilen, globlje je izklesan v tuf. Priprave za čiščenje so bile nekoliko bolj natančne kakor običajno, saj se ekipa na dnu med izvlekom ni imela kam umakniti in se krušljivega robu ter zgornjega dela oboda ni smelo dotakniti prav nič, zato pa je samo čiščenje potekalo toliko bolj gladko. Ven smo vlekli dolgočasne smeti (jedilni pribor, plenice, obrobe okenskih stekel, plastenke, preproge – še najbolj zanimiv je bil televizor), poleg njih pa tudi kamne, les, opad in prst, ki bi jih v jami pustili, v vodnjak pa ne sodijo. Ko smo od smeti ločili za tri velike vreče embalaže, jih je ostalo ravno dovolj, da so kontejnerju dobro pokrile dno. Čistili smo do poznega popoldneva, ko nas je v vodnjaku presenetila voda in so razmere postale preveč ogabne za nadaljevanje. Ali je akcija s tem uspešno dosegla svoj namen ali jo je prekinila višja sila – nekaj smeti je tudi pod vodo – še razmišljamo.

Ekipa parka nam je nudila vrhunsko podporo in se ji najlepše zahvaljujemo. Hvala Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU, ki nam je posodil vitel, in vsem lokalnim podjetjem, ki so pomagala na prošnjo parka – brez gradbenega odra in odvoza smeti bi bila težka. Hvala tudi članom, ki se niso ustrašili dežja in so prišli naredit kar smo si zadali. Park je svoje poglede na čiščenje, opremljene s prav luštnimi fotografijami, objavil na svoji spletni strani.

Jame klasičnega krasa so ponos Slovenije, a naše najgloblje in najdaljše se skrivajo v nedrjih gora. Mrzle, zahtevne in nevarne globine visokogorskega krasa terjajo drznost in vztrajnost. Da bi vam približali skrito bogastvo narave, ki ga v živo uzre le peščica, smo pripravili fotografske utrinke iz jam Triglavskega narodnega parka, nastale v preteklem desetletju. Ob otvoritvi smo obiskovalce popeljali skozi zgodovino društvenih raziskav na območju Triglavskega narodnega parka. Med drugim smo spregovorili o začetkih visokogorskih raziskav v Triglavskem breznu, osvajanju Pološke jame iz doline proti zgornjemu vhodu, raziskavah pod Pokljuškim grebenom, izgubljenem breznu na Toscu in nedavnih presenetljivih odkritjih pod Raskovcem.

Razstava je posvečena dvema obletnicama: 110-letnici ustanovitve Društva za raziskovanje jam Ljubljana, najstarejšega še delujočega jamarskega društva v Sloveniji, in 100-letnici Spomenice Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, v kateri se je podzemlje prvič prepoznalo kot naravna danost, ki jo velja zaščititi in ohraniti.

Razstava bo na ogled do sredine oktobra.

Link TNP objava https://www.tnp.si/sl/obiscite/koledar-dogodkov/globine-gora/
Link FB dogodek https://www.facebook.com/events/222272119194867

Za deviško ožino v vhodni dvorani smo se spustili v niz brezen, ki se po nekaj deset metrih končajo. Izvor prepiha smo locirali v dnu zasutega vzporednega brezna, za nadaljevanje bo potrebno še par kopaških akcij. Nato smo se odpravili še registrirat par jamic vzhodno od Gamsovega hlada. Med štepanjem čurk smo si vzeli tudi obvezen počitek za ogled sobotnega kronometra.

Raziskovali: Tim, Luka, Diba, Garmin

Zaradi številčnosti smo napadli dve jami: Jure in Vid LJ28, kjer sta se spustila mimo cca. 30 m ledenega čepa skoraj do dna. Jama ima sedaj 140 m globine. Poročala sta o velikih prostorih pod ledenim čepom in precej kompaktnem ledu. Ko nam zmanjka vode na taboru, vemo, kje so zaloge. Poleg tega še ni razčiščeno, a se konča ali ne, ker jima je zmanjkalo vrvi.

Ostali smo šli v LJ29. Del ekipe je znova izmeril vhodne dele ter jamo poplitvil za cca. 20 m. Preostala dva sva odbrzela na delovišče. Na zadnji akciji nas je ustavila kratka ožina. To smo premagali, se spustili v 30 m brezno, premagali še eno ožino, zadaj pa velik šaht: cca 70 m globine. Po nekaj manevriranja z opremljanjem stran od vode smo dosegli na prvi pogled brezupno dno … Še preden je pristal drugi, je Dave že izginil v nadaljevanje ob strani. S strani v dno brezna pride večji, s podorom zasut, rov. Tja gre tudi ves prepih. Dobra novica je, da je ves čas možno iskati prehode med stropom rova in podorom. Posledično se nekoliko eliminira nevarnost premikov. Je pa situacija precej neokusna. Vendar z nekaj dela lahko postane obvladljiva. Prepih je vsekakor tak, da se splača namenit kopanju kako akcijo, dve.

Iz jame smo prišli približno 3 ure za LJ28 ekipo – okoli polnoči. Po pozni večerji/pivu smo popadali v spalke.

Ker je bila nedelja lepa, smo jo izkoristili in hkrati Juretu omogočil mirnejši spanec. Že kako leto se zbuja v znoju in kriku, saj za Brezno nad Meglicami ni oddal slike vhoda. Sedaj jo ima. Mi pa za sabo še zadnjo turo iz tabora na D postajo.

Zaključili smo na pici v Kranjski gori.

TL;DR: Jama LJ29 je sedaj DALJŠA OD 1 KM!!!!!!! Načeloma se nadaljuje, le
malo trme in gradbenih posegov bo potrebnih.

Za Matico napisal Diba

Medtem ko sem jaz razopremljal brezno pod njim, je Matic že preopremil prehod v okno. Dovolj je bilo malo truda v preozkem prehodu in že smo bili 20 metrov nižje, kjer se nadaljevanje zožilo do neprivlačnih dimenzij, prepih pa je nekam izginil. No, že med merjenjem zadnje vizure pred zožitvijo naju je z Anžetom od zgoraj poklical Matic, ki je šel nazaj gor po opremo, mimogrede pa se je še zanihal v okno, ki smo ga opazili med prvim spustom. Po krajši debati smo se odločili, da nadaljujemo zgoraj.

Opremili smo prehod in prišli do nove zožitve, kjer je spet bilo potrebnega nekaj truda. A je šlo hitro in spustili smo se še 10 metrov nižje in prišli na dno brezenca, na desni pa našli prehod v večje brezno. Kamen pravi 30 metrov, pred breznom pa sta kakšna dva metra preozkega meandra. Besno smo se ga lotili s kladivom in zobmi, na našo srečo je drobce stene prepih odnašal v brezno, tako da večjih težav s čiščenjem bodočega prehoda nismo imeli. A nas je jama tokrat vseeno premagala. Ura je bila že pozna in odpravili smo se proti izhodu.

Ven smo prišli v čudovito kaninsko noč, obsijano z ne-več-tako polno luno. Spali smo kar pod zvezdami, del ekipe je celo noč smrčal in bolj ali manj zaspani smo se zbudili v lepo nedeljsko jutro. Plani o fotkanju vhoda v Brezno nad Meglicami so se v soju dopoldanskega sonca razblinili in mahnili smo jo direktno v dolino. Anžeta sva z Maticem odložila v Čezsoči, ker je še mlad in je šel veslat. Jama gre naprej, potrebno bo še malenkost truda preden pridemo naprej, gre proti jugu. Izmerili smo 63 novih metrov.

Za Matico zapisal Jure

Opoldne smo se le postrgali v jamo. S preopremljanjem 100-metrce vred smo do bivaka v Potresni dvorani (-800) rabili 4 ure. Tam je padla župca, potem pa naj bi do bivaka Novi val (-1000, 3 dni ježe po Kanjonu Rombonke, tik pred povezavo v Črnelca) izmerili še en odcep. Še preden se spustimo do Kanjona, je jama namreč pravi sir. Izmerili smo že raziskan fantastičen lečast fosilni rov (dve 30 m vizuri!) in enega od pritokov Rombonke. Pri tem smo opazili še en stranski rovček, do katerega je vodila nekajmetrska stopnja. Mršk je komentiral, da bi še stara mama z leseno nogo to zlezla in že je stal vrh, na videz nesplezljive, stopnje. Par metrov meandra in padli smo v veliko dvorano. Spet pritok, ki je vodil v ozek meander, smer Kolektor. Bolj zanimiv pa je prostor na drugi strani brezna, veliki premeri in obeti vodoravnih nadaljevanj stran od Kanjona … Po 223 namerjenih metrih smo bili ob 21h končno na vstopu v Kanjon. Pot po njem je prava jamarsko-plezalska poslastica. Rombonka je divje bučala (bila je visoka voda), plezarija gor, dol, obvoz po suhem obvozu mimo sifona, štriki čez slapove, nekje visoko nad kanjonom pa nešteti odcepi v fosilce. Ubrali smo ubitačen tempo in po 14 urah dela, ob 22.30, dosegli bivak Novi val. Popadali smo v spalke in naslednji dan le stežka vstali.

Ob pol 12 smo le zagrizli v blato Galerije stare Rombonke, kjer smo imeli namen nadaljevati raziskave v enem od “odtokov”. Malce smo se lovili, saj Mršk še ni bil v temu odtoku, in v ozkem zakarfiolanem meandru dodobra prekleli jamo. Nakar nas je črevo le izpljunilo v malce širši fosilni rov. Pod nami se je odprlo brezno s potočkom, a smo ga raje prečili in nadaljevali po suhem rovu. Kaj kmalu nam je zmanjkalo tal pod nogami: ogromen prelom je presekal rov. Po 35 m brezna smo pristali v dvorani z vsaj tremi pritoki, ki so se združevali v strugo, le ta pa je vodila v lečast rov. Voda je bila mestoma pregloboka, zato smo bolj ali manj spretno plezali nad njo, vse do sifona. Preverili smo freatični rovček tik pred sifonom – nič. Na poti nazaj smo imeli znano debato: kaj s štrikom? Razopremiti ali pustiti, da se bo lezlo kamine?

Nikakor se nismo mogli zediniti, zato smo raje našli še en odcep v steni meandra, na vrhu blatnega pobočja. Ostalo nam je ravno 4 m vrvi. Mršek je spet zlezel blato na dobro voljo, namontiral prečko, zarili smo se v rovčič in čez 2 m vstali v temo. Še ena dvorana, z neštetimi odcepi, od prejšnje pa jo po meritvah sodeč loči le tanek pretin. Par metrov nižje pa spet voda, ki očitno teče v spirali (majkemi, meritve ne lažejo). Veseli smo se obrnili in lotili problema spusta. S par pritrdišči na koncu vozla nam je vsem uspelo sestopiti, brez da bi se zvrnili v vodo. Po 8h urah smo na Novi val prinesli še 222 novih metrov. Kar je najpomembneje, počasi a vztrajno se po prečnih prelomčičih usmerjajo proti zahodu, kjer so Čehi …

Ostanki zajtrka, popis opreme in že smo zakorakali v Kanjon, zgornjemu bivaku naproti. Pozna ura je narekovala hitre premike in švicajoč litre jamskega švica smo v Potresno dvorano prišli po dobrih dveh urah. Jure se je že dobro ponavljal, že dva dni je namreč vzdihoval nad lepotami kanjona, fosilcev, tektonskih zrcal in vsega kar ponuja Hudi Vršič. Sem ga spomninjala, da je P4 “the” jama, potihem pa sem se strinjala z njim :). Po obilni večerji smo popadali v spalke in zjutraj stiskali dremeže, dokler jih ni zmanjkalo. Tako smo šele ob 10h začeli z izstopom. V lahnem drncu smo vztrajali vse do avta, ki smo ga dosegli ob 18h. Na parkirišču pa dva modela srednjih let stiskata selfije pred prvim skalovjem in iščeta signal za fb … Dober uvod v Bovški kaos, kjer zaradi gneče nismo dobili pice, našli smo jo šele v Krajnski gori.

V treh dneh “ornk” jamarije smo namerili 445 novih metrov in odprli več vprašajev kot zaprli. Jama jih na pladnju ponuja še vsaj 10x toliko. Danes se počutim, kot da bi me povozil vlak, ampak tako jebačke akcije v tako jebačko jamo že nekaj časa nisem doživela. Z Juretom sva definitivno “prpravlena” da poženemo P4!

Z odkritji, ki jih je zgoraj opisala Špela se je skupna dolžina Rombonskih jam povečala na 20.353 m, globina pa je ostala pri 1.393 m. Rombonske jame sestavlja mreža petih med seboj povezanih jam:

Črnelsko brezno, kat. št. 6040, 2.080 m n.m., dolžina 7.167 m, globina 1.247 m,
Brezno Hudi Vršič, kat. št. 6050, 2.226 m n.m., dolž. 6.896 m, globina 1.026 m,
J4 – kat. št. 6052, 1.920 m n. m., dolžina 2.640 m, globina 520 m,
Korova – kat. št. 2643, 1.920 m n.m., dolžina 2.550 m, globina 660 m in
Gulliver – kat. št. 8124, 1.780 m n.m., dolžina 1.100 m, globina 586 m.

Poročilo Špele Borko na e-listi DZRJL (21. 7. 2020) je s pomočjo Jureta Bevca pri podatkih na koncu prispevka dopolnil in objavil Primož Jakopin.

Prva avtorja fotografij Uroš Kunaver in Matic Di Batista vam s pomočniki na dobrih ducat fotografijah predstavjata mrzle, zahtevne in nevarne globine visokogorskega krasa, ki terjajo posebno drzovitost in vztrajnost. Da častitljiva starost Društva ni ovira, govori tudi dejstvo, da so bile vse fotografije posnete v zadnjem desetljetju v jamah Triglavskega narodnega parka, ki je bil ustanovljen glede na predloge Spomenice.

Srečen rojstni dam želimo vsem Članom in Članicam ter simpatizerjem našega Ferajna!

Začetek jamarske šole bo v četrtek, 5. marca 2020, ob 19. uri v društvenih prostorih v zaklonišču na Majaronovi. Cena šole je 65 € in vključuje predavanja, izposojo opreme, komplet popkovin z vponko, knjigo Ne hodi v jame brez glave, obiske jam, vaje vrvne tehnike in izpit.

Vnaprejšnja prijava na šolo ni obvezna, a število mest je omejeno in prijavljeni kandidati imajo prednost. Prijavite se preko tega e-naslova.

Jamarska šola je sestavljena iz 6 predavanj in 6 terenskih ekskurzij (obiski jam in vaje vrvne tehnike v plezalnih vrtcih). Predavanja bodo potekala v marcu in aprilu vsak četrtek ob 19. uri v društvenih prostorih. Obravnavala bodo jamarsko opremo in jamarske raziskovalne tehnike za premagovanje ovir v jamah, varstvo jam in načela jamam prijaznega obiskovanja in raziskovanja, nastanek jam, dokumentiranje jamarskih raziskovanj, nevarnosti v jamah in ukrepanje v primeru nesreče z osnovami prve pomoči. Terenske ekskurzije bomo izpeljali ob sobotah. Potekale bodo v sprva lažjih, nato pa vse težjih jamah.

Predvidene jame in ekskurzije, ki jih bomo izvedli:
7. 3. Mačkovica – Prva ekskurzija je namenjena spoznavanju jamskega okolja in je primerna za vsakogar z nekaj kondicije in spretnosti. Namenjena pa je tudi temu, da bodoči tečajniki presodijo, ali jim jamarstvo ustreza. Udeležba na prvem predavanju in prvi ekskurziji je brezplačna in brez obveznosti.
14. 3. Črnuški most – učenje vrvne tehnike
21. 3. Vranja jama – učenje vrvne tehnike
28. 3. Medvedjak
4. 4. Jama pri Sv. Treh Kraljih
11. 4. Gorjanska jama

Več o programu lahko izveste tukaj!

Če bo interes, se bo program razširil z dodatnimi obiski jam ob koncu tedna ali ob delavnikih popoldne.

Jamarska šola je usposabljanje za samostojno jamarsko delovanje po Pravilniku o usposobljenosti za samostojno jamarsko delovanje. Usposabljanje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana lahko izvaja po odločbi pristojnega ministrstva.

Jamarska šola se bo zaključila z izpitom, kjer se bo preverilo osvojeno znanje.

Za dodatne infomacije pišite na:
info@dzrjl.si
ali pa nas kontaktirajte prek Facebooka.

Že veste dobro in slabo novico. Naj pišem mal več podrobnostov.
Smo se dobili v tradicionalnem lokalu v Zgornjem gorju ob 8-ih. Načrt je
bil za dve ekipi. Špela, Jure, Vid, in Matevž bi šli v Didiland pa v nekaj
vprašanje v Primovem labrintu. Matic, Dave, pa jest bi šli skozi Curse of
Dimensionality do konca sveta (ali tam okoli). Bom poročil predvsem za
drugo ekipo, ker še ne vem podrobnostov od prve.

Makadam je bil brez snega do rampe, kjer smo parkirali. Okoli 10 smo bili
pri jami, in po nekaj straha in terpeta smo šli not okoli 10.30.
Moram reč, da res je bilo lepo spet biti v Evklidu. Takšna jama ne najdaš
povsod. Na Prpi Dave je odkril, da je bil brez desonderja. Je šel 100 m
nazaj čez Aksiom o vzporednici, kjer ga je našel pri zadnjem štriku in
hitro povratil nazaj. Pač vse vemo, da Dave ful rad ima Evklid. Po moje, je
samo hotel razlog za malo več trpanja.

Okoli 13, če se ne motim, smo se ustavili v (edinem) lepem prostoru v Curse
of Dimensionality-ju za malico. Tiste zadnje dele jame so res hude. Ožine
in vlažnost brez konca. Fantje in punce so bili seveda vztrajen, ko sem bil
proč.

Po malici, smo zaširili dve ožini za velikost enega DiBa-ja in šel naprej v
zadje točko prejšnjega raziskovanja. Sta bili dve opciji. Najbolj očitna
opcija je bila navzdol na dnu podorne dvorane, kjer je bil mal prostor med
stenami in kamenami. Druga opcije je bila spet nazgor, 180 stopinj nazaj,
čist vzporedno z prešnjim prehodom. V soboto prepih je bilo zelo šibek, ker
zunaj je bilo okoli jamske temperature. Dave je pravil, da zadnjič je bil
močen prepih tam. Smer je bil čudno, pa prepih ne laže. Tudi črnino je bilo
viditi na drugi strani. Edini problem je bil, da je bilo treba kopat
navzgor v podorju. Ni bilo očitno koliko bi padel na glavo, če mi bi začeli
premikati skale. Z malim pomočem trejtega člana, najhujši del je padel dol
(mi smo bili pa skrit). Dave je malo pospravil in splezal skoz. Je
izgledala kot prava dvorana, ampak je bil pravzaprav kamin. Šrečno smo
imeli dobrega plezalca s sabo, in čez nekaj minut Dave je bil na vrhu. Je
opremljal in midva sva sledila.

Sem bil še na striku, ko sem šlišal, “Rov! Gre! Veliko vode!” in takšne
stvare iz uste plezalca. Matic in jest sva hitro sledila in videla, da rov
konča kot okno v sredniji stena druge večje rove. Kar nekaj voda je tekel
od kamina do meandra pod oknom. Matic in jest sva začela opremljat in Dave
je šel nazaj za več štrika. Prvo brezno je bilo okoli 10 m in je hitro
sledil do drugega (~15 m). Po 10 m vodoravni rovi je bilo tretjo brezno, ki
je bilo precej mokro. Smo šli skozi tuš spet (15-20 m navzdol), kjer
zmanjkalo je štrika. Potem smo našli prvo pravo ožino. Zame je izgledala
prehodna brez pasu. Problem je, da potem bi padel v naslednje brezno (spet
~10-15 m?). Tukaj je za širit.

Je bilo že pozno, in smo vračali nazaj in zmerili nove odkritje (dolžina 94
m). Konec raziskovanja je prebližno 70 m višji kot sifon (najnižja točka
jame). Je daleč. Je naporna. Je perspektivna.

Smo začeli na poti ven okoli 20.30 in 01.00 smo bili zunaj. Mislim, da
onadva sta lepo skrbela za starejšega, ker sem dobil najlažje prasico. Ali
morda nista hotela preveč počakat. Drugi dan sem bil precej poškodovan,
ampak že boljšam in pravzaprav že razmišljam na tega konca sveta. Zame je
bil prav lep povratek v Evklid, in Evklid tudi nam se je malo nasmehnel ali
mogoče zasmejal.

Za Matico zapisal: Matt Covington

https://www.facebook.com/DZRJL/videos/437283237165553/

Nekaj besed več pa o jami Grvn. Do globine 340 m ni bilo večjih ovir (smo šli samo dlvn), brezna pa globoka od 50 – 100 m. Vmes dva meandra, nato se jama cepi na vse smeri. Sledili smo najmočnejšemu prepihu v dve smeri. V eni smo naleteli na preplet rovov, ki ga še nismo uspeli do konca raziskat. Na drugi strani pa na ogromen rov, ki se počasi vzpenja v smeri JV in spušča proti SZ. Tudi ta ima veliko odcepov in nadaljevanji na obeh skrajnih točkah. Še največjo težavo v jami trenutno predstavlja dejstvo, da je možnih nadaljevanj po vsaki akciji več.

Na planini nam sedaj delajo družbo tudi krave, ki že na daleč zavohajo sol na prešvicanih ruzakih in nas lovijo po pašniku.

Hvala še enkrat agrarni skupnosti Savica-Kamnje, za omogočeno bivanje v stanu, prvi vikend.

Za tiste, ki ga radi obrnete pa še 3D model: http://dibatista.com/models/poljana_all/

Diba

Mirko je 84-letni lokalni lovec, ki okoliške planine pozna bolje kot lasten žep. Prav on obnavlja stanova na Planini in čeprav pravi, da bo počasi dovolj, nam v isti sapi našteje vsaj pet projektov, ki ga še čakajo. V dnevniku na Planini je prebral marčevski zapis o uspešnem jamarskem terenu in brž poiskal kontakt. Davno tega je namreč našel Brezno.

Ekipa 1 je šla opremiti Grvn in razširiti prehod v novo brezno. Ekipa 2 pa smo sledili Mirku v ruševje. Urno je skakljal med ruševjem, nam razkazoval skrite steze in govoril lokalna zemljepisna imena. Zavili smo s poti v goščo in se namenili pod vrh Gradovca. Rušje in neznana listopadna rast so nam premešali štrene – po mnogih urah znojenja Brezna še kar ni bilo! Mirko je počasi postajal utrujen (še dobro, saj smo imeli tudi tamladi jezike do tal). Izmerili smo dve čurki in medtem poslali Matica v rušje. Čez nekaj časa je prišel nazaj, svetlečih oči in trapastega nasmeha: “Mirko, srce mi je ušlo v hlače ob pogledu v brezno, ki sem ga našel!” Mirku se je odvalil kamen od srca, saj ga je neuspeh že močno žrl. Nepredirno ruševje je jamo skrilo tako dobro, da si jo našel šele, ko ti je zmanjkalo tal pod nogami. Mirko je radovedno stopil na rob in presunjeno vzkliknil: “Čudo Kranjske zemlje!” In tako je jama dobila ime. A nato dodal: “to ni moja jama”. Pravo brezno moramo torej še najti.

Čudo Kranjske zemlje je jama tipa Gradišnica. 70 m brezno, premera 20 metrov, z dvema vhodoma. Matic je pospremil Mirka do poti, midve pa sva napadli jamo. Zelo previdno sva se ji približali in jo le nežno drezali, da ne bi slučajno ugriznila nazaj. Opremljati brezno brez dna obsijano z močnim soncem pač ni vsakodnevno opravilo. 60 m vrvi je bilo premalo: obstali sva cca 15 m nad kupom snega (ledu?). Led se je ob obodu zvonastega brezna spuščal vsaj 5 m. Nikakor nisva mogli zaključiti, ali gre jama naprej ali ne. Izmerili sva jo in razopremili. Druga ekipa je prišla iz jame nasmejana do ušes. Garmin je žarečih oči odredil hrambo 500 m vrvi v Grvnu, zavoljo optimizacije dela društva. Brezno kjer so se ustavili, so ocenili na 100 m.

V ponedeljek zjutraj je zato že navsezgodaj skočil do avta po še dodatnih 160 m vrvi. Matevža in Tjašo sta zamenjala Uroš in Jure. Mi trije smo medtem ubogali gospodarja, pograbili preostalih 180 m in že ob 9h vstopili v Grvn. Opremili smo novo brezno (85 m), nadaljevali po 10 m meandru, se spustili še 20 m in zopet obstali pred kratko ožino, pod katero se je odpiral večji prostor, globine 15 m. Pohiteli smo ven in ob 14h prišli do Planine, kjer smo našli smrčečega Uroša. Jureta in Garmina pa nikjer. “Skočila” sta do lidarce, do katere sta rabila 3h v eno smer. Izmerila sta dve jami, ena se je nadaljevala v preplet vodoravnih rovov. Do lidarce nista uspela priti. Nazaj sta optimizirala in rabila le 45 min. Vseeno so ob 17h odšli proti Grvnu, mi pa izmeriti spodmol, ki ga je usput izvohal Garmin.

Zvečer se nam je pridružil še Škufi. Prinesel je dobro voljo, smeh in mavrico. Tako smo dočakali Grvnovce, ki so prišli v raznoliko vznesenih stanjih. Prekopali so prehod in se spustili 15 m do police, nato pa jih je 5 m stopnja pripeljala do freatičnega rova.

V torek sta Uroš in Jure nadaljevala delo v Prašnem dolu, ki se še vedno ni končal. Pred tem pa izmerila še dve čurki. David, Diba in jaz smo še poslednjič napadli Grvn. Matic je ugotovil, da preozko brezno v resnici ni preozko in se z 60 m vrvi podal v svoj krak jame, midva pa sva v freatiku namerila 75 m. Nato naju je dohitel Matic, ki je izgledal rahlo histerično. Bebljal je nekaj o freatiku, dvorani, prelomu in kartončkih za sadike. David mu je vzel vrtalko in šel proti soncu, jaz pa sem se namenila raziskati vzrok histerije. Izmerila sva 30 m brezna in pristala v dvorani z mnogimi odcepi. Namenila sva se med blatnim podorom navzdol v novo brezence, ki je pripeljalo do nekaj blokov, ki so skrivali prehod v dvorano. Tu mu je zmanjkalo vrvi. Prehod je bil zakarfiolan po eni strani in zaragonitan po drugi. Dvorana 10 m pod nama pa se je nadaljevala v vse smeri…

Vrnila sva se 15 m višje in na hitro pokukala v rov, ki se je čez 3 m odcepil na 3 krake. Levi se je čez nekaj metrov zopet cepil navzgor, navzdol, levo in desno. Zdirjala sem po levem rovu. Odcep. Kamin. Odcep v dvorano. Še en odcep. Stopnja. Tu me je Matic le uspel ustaviti – bojda se jame ne dela brez merjenja. Nazaj bi se brez stopinj v mivki trikrat izgubila. Grvn je postal jebačka jama!

TLDR: izmerili smo 8 novih jam. Grvn je dolg 515 m in globok 320 m. Sir na globini 300 m je neopisljiv (in neizmerjen).

Jamarili smo: Aja, Tjaša, Matevž, Diba, Jure, Uroš, David, Garmin, Mirko in Špela.

Za Matico zapisala Špela.

V nedeljo smo z 200 m vrvi napadli jamo prejšnje nedelje, Grvn. Neskončno dolgo smo prekladali puzzle kako opremiti in komu dati kak fiks, da bomo lahko delovali na dveh koncih hkrati. Nika, Uroš in Maks so se odpravili v stranski odcep z dvemi brezenci, Matic in Špela pa opremit večjo dvorano. Od mesta, kjer sva obstala prejšnjič, sva se spustila 42 m, do vrha kupa balvanov. Dvorana premera 20 m je obetala mnogo nadaljevanj. Pognala sva se v najočitnejše, brezno z dnom nekje v globinah. Porabila sva vseh 150 m vrvi, dno pa naju je čakalo nekaj 10 m pod vozlom. Zato se je Matic napotil po prvo ekipo, jaz pa sem dokončala skico in našla nekaj jamskih živali. Vrnil se je jako razburjen. Če je pred jamo napovedoval novo ero raziskovanja z androidu prijazno in v svetu široko uporabljano aplikacijo TopoDroid, je v jami bentil nad neznansko neuporabnostjo le te. Aplikacija se je odločila, da z ekipo ne bo več sodelovala. Pol ure branja navodil ni koristilo. Je pa medtem Maks zabil svoj prvi fiks in ugotovil, da gre tudi stransko brezno naprej. Ustavila ga je skala, ki mi je ni želel zvaliti na glavo, če bi se brezni slučajno povezali. Dobra odločitev. Apropo merilnim težavam: v Mehiki sva slišala, da je TopoDroid odlično orodje, a se obnaša kot ženska. Tudi ko ga do potankosti poznaš, te še vedno preseneti. No, ta vikend sem se klicala TopoWhisperer. Žal je šepet prišel do merilcev prepozno, da bi izmerili stranski odcep, smo pa vse ostalo.

Nazaj k breznu zavidljivega premera in neznanih globin. Na dnu brezna smo dosegli globino 160 m. Kratek meander se prevesi v novo brezno, odokativno ocenjeno na 50 do 70 m globine. Prepih (vleče noter) trga gate. Vzhičeni smo razopremili in skovali načrt kako prepričati IO k odobritvi raziskovanj še ene jame, ki žre štrik. Počasi smo se spravili do površja, kjer je malo sijalo sonce in malo rosilo iz črnih oblakov. Maks je pod Matičevim nadzorstvom že skorajda razopremil, jaz pa sem zunaj sestavljala meritve prejšnje in dotične akcije. Zgrožena sem ugotovila, da sva današnje meritve navezala na napačno pritrdišče?! Uroš se je na srečo le počasi slačil in tako je nanj padla dolžnost rešitve akcije pred propadom: nazaj na dno vhodnega brezna je odnesel disto. Matic pa se je vrnil par pritrdišč nižje in ustrelil tri pozabljene vizure. Naslednje vprašanje je bilo, komu naložiti vso opremo. Nikino koleno je botrovalo odločitvi, da Maks dobi njen ruzak, skupaj s 100 m vrvi in kopico krame, ona pa v zameno nosi njegov “tečajniški ruzaček”. Dan je bil rešen, zato smo oddrncali do Planine in nato njokom naproti.

Naslednjič napademo Planino s 400 metri vrvi.

Jamarili smo Ester, David, Diba, Uroš, Nika, Maks in Špela.

Za Matico zapisala Špela.