Za obisk dneva odprtih vrat poleg dobre volje potrebujete zanesljivo obutev, da zmanjšate nevarnost zdrsov in padcev. Udeležba je brezplačna in na lastno odgovornost. Pričakujte, da boste iz jame prišli mokri in blatni od glave do pet, katero od oblačil boste morda celo strgali. Zato toplo priporočamo, da imate za v jamo oblačila, ki jih ni škoda, vendar so udobna, za pot domov pa celoten komplet rezervnih oblačil.

Naslednji dan odprtih vrat bo v sredo, 26. 11. 2025, obiskali bomo Mačkovico. Zaradi organizacije so obvezne prijave na danodprtihvrat@dzrjl.si. Vabljeni!

Pri čiščenju smo se razdelili v eno jamsko, solo vmesno in dve površinski ekipi. Najprej so šli v jamo Jure, Teo in Dren, Pero pa je visel vmes in usmerjal vreče. Del površincev je vlekel vreče ven in jih trogal do štale, kjer bodo spravljene do transporta v dolino. Boni, Diba, Domagoj, Flis in še kdo so po klancih navzdol spektakularno matrali svoja kolena ob spremljavi težkih vreč, ki jim je bolj kot ne pomagala gravitacija. Babe smo pri štali vzpostavile sortirnico, kjer smo prelagale smeti iz kubičnih vreč v manjše. Že po parih urah smo na vprašanje “kolk še?” stalno dobivali odgovore iz jame “še pol”. Kmalu smo bili pri dveh kubikih, kolikor je bila sprva ocenjena količina smeti. Tinkara in Neja sta vmes skrbeli za instagram-PR. Okrog dveh nam je zmanjkalo vseh vreč in s Špelo sva sklicali kosilo. Aja je med tem dobila namig, kje na planini se še skrivajo vreče za smeti, tako da smo lahko nadaljevali. Malo smo premešali jamsko in površinsko ekipo in čistili še do petih, ko nam je dokončno zmanjkalo vreč (in volje, ob zavedanju, da ni šans, da končamo v enem dnevu). O tem, koliko smo potegnili ven, bi lahko razpredali, a končni konsenz in povprečna ocena je bila okrog 6 kubikov. Med smetmi nič posebnega, v glavnem je prevladovala plastika, konzerve, piksne, tekstil, kake kante za
olje in bencin, nekaj steklovine itd. Zadnji, ki so bili na dnu jame, so ocenili, da smo izvlekli okrog 70% odpadkov, tako da slaba tretjina ostane za naslednjič.

Akcije ne bi bilo brez Aje, ki je dala idejo in se pozanimala o možnostih sodelovanja s TNP in AS Češnjica. Uporaba kuhinje in orodja na planini nam je prišla zelo prav, tako da vsekakor velik hvala AS Češnjica. Pri izvedbi, dogovarjanju in promociji so nam pomagali še trije sodelavci TNP. KS Stara Fužina nam je omogočila brezplačen parking.

Nekako se nam je zopet zgodilo, da kljub številčni udeležbi in delovni vnemi jame nismo uspeli do konca očistiti. A nič zato, imeli smo se lepo! Verjetno je bila to najbolj idilična lokacija čistilne akcije v zgodovini DZRJL, tako da vabljeni naslednje leto, da se prepričate 😉

Besedilo: Ester

Začetek jamarske šole bo v četrtek, 10. marca ob 18h ali 19h (točen čas in lokacija bosta objavljeni kasneje glede na epidemiološke razmere). Cena šole je 65 € in vključuje predavanja, izposojo opreme, komplet popkovin z vponko, knjigo Ne hodi v jame brez glave, obiske jam, vaje vrvne tehnike in izpit. Za obiskovanje šole morate izpolnjevati PCT pogoj (oziroma kar bo veljalo v času trajanja šole).

Prosimo, da se na jamarsko šolo prijavite po elektronski pošti na naslov info@dzrjl.si – Facebook označbe “Pridem”/”Se zanimam” ali komentarji ne štejejo. Prednost pri udeležbi bodo imeli tisti, ki se prijavijo prej.

Jamarska šola je sestavljena iz 6 predavanj in 6 terenskih ekskurzij (obiski jam in vaje vrvne tehnike v plezalnih vrtcih). Predavanja bodo potekala v marcu in aprilu vsak četrtek popoldne z začetkom ob 18h ali 19h (točen čas in lokacija bosta objavljeni kasneje). Predavanja bodo trajala približno eno uro in bodo obravnavala jamarsko opremo in jamarske raziskovalne tehnike za premagovanje ovir v jamah, varstvo jam ter načela jamam prijaznega obiskovanja in raziskovanja, nastanek jam, dokumentiranje jamarskih raziskovanj, nevarnosti v jamah in ukrepanje v primeru nesreče z osnovami prve pomoči. Terenske ekskurzije bomo izpeljali ob vikendih – predvidoma ob sobotah. Potekale bodo v sprva lažjih, nato pa vse težjih jamah.

Predvidene jame in ekskurzije, ki jih bomo izvedli:
12. 3. Mačkovica – Prva ekskurzija je namenjena spoznavanju jamskega okolja in je primerna za vsakogar z nekaj kondicije in spretnosti. Namenjena pa je tudi temu, da bodoči tečajniki presodijo, ali jim jamarstvo ustreza. Udeležba na prvem predavanju in prvi ekskurziji je brezplačna in brez obveznosti.
19. 3. Črnuški most – učenje vrvne tehnike
26. 3. Vranja jama – učenje vrvne tehnike
2. 4. Medvedjak
9. 4. Jama pri Sv. Treh Kraljih
16. 4. Gorjanska jama

Več o programu lahko izveste tukaj:
https://www.dzrjl.si/jamarska-sola-dzrlj/program-jamarske-sole/

Če bo interes, se bo program razširil z dodatnimi obiski jam ob koncu tedna ali ob delavnikih popoldne.

Jamarska šola je usposabljanje za samostojno jamarsko delovanje po Pravilniku o usposobljenosti za samostojno jamarsko delovanje. Usposabljanje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana lahko izvaja po odločbi pristojnega ministrstva.

Jamarska šola se bo zaključila z izpitom, kjer se bo preverilo osvojeno znanje.

Za dodatne infomacije pišite na info@dzrjl.si
ali pa nas kontaktirajte prek Facebooka

Predaval bo: Franci Gabrovšek.
Foto: The European Space Agency

Predavanje bo v torek, 1. 12. 2020 ob 18.00 na Spletu. Povezava na predavanje je: https://youtu.be/hi02S6g7RwA .

Povezava na objavo na Facebooku: https://www.facebook.com/events/1880760672063560/

Vabljeni!

Garmin je imel doma neke nepričakovane gradbene posege, zato nam je poslal koordinate izhodišča in prvih nekaj jam in rekel, da pride za nami. Po nekaj izgubljanja po pokljuških makadamih (Google ne loči dobro med gozdno cesto, gozdno cesto z zapornico in vlako) smo Garminov svetleči novi avto zagledali pred nami tik pred izhodiščem.

Do točk smo jo mahnili precej direktno, Garmin je prej na lidarju poiskal optimalno pot, ki smo ji tudi uspešno sledili. Kmalu smo bili pri prvem vhodu. S Timom sva se začela napravljati, ostali trije pa so nama pustili potrebno opremo in šli naprej. Vsaj tako so rekli. Čez kakih deset minut se je izkazalo, da so s sabo vzeli tudi najino baterijo, a je pri jami na srečo dovolj signala, da svo jo s Timom kmalu dobila nazaj. Z njo sem uspešno, a komaj, zvrtal tisto eno luknjo, ki je bila potrebna za spust do dna (preostali pritrdišči sta bili naravni). Gre za tisto baterijo, ki nama je s Špelo delala težave zadnji dan tabora v LJ29, nekdo jo je imel vmes še na Poljani …

30 metrov pod vhodom sva naletela na sceno, ki je spominjala na tisto izpred dveh tednov v vodnjaku. Les, zemlja, tu sicer še z dodatkom snega, perspektive za nadaljevanje pa nične. Skratka, štirna. Timu se je na poti dol uspelo tako učinkovito zaštrikati na vozlu, da sem skoraj dobil podhladitev. Jamo sva izmerila (32 m), Tim je razopremil in odpravila sva se do naslednje točke, kjer naj bi se dobili.

Tja sva prišla ravno, ko se je Nika začela spuščati v jamo. Ekipa GND je prej izmerila še eno 17-metrsko čurko, iz tele pa je bilo slišati Niko, da gre. Darja ji je šla nest dodatno opremo, z Garminom in Timom pa smo šli do naslednje točke, nekoliko zahodneje. Na desni smo si lahko ogledali pobočje Okrogleža in ko smo prišli do večje konte, smo skrenili s poti. Od dveh udornic bi ena potrebovala nekaj tlačenja (druga je zasuta) in odločili smo se, da jo prepustimo puncama. Šli smo še malo naprej po markirani, a neobljudeni poti (Lipanca – Klek), potem se je Garmin vrnil do ženske ekipe, s Timom pa sva se še malenkost spustila do naslednje točke.

Gre za poševno udornico, ki ima na dnu ravno dovolj ozkih rovčkov, da se jo bo dalo registrirati brez slabe vesti. Izmerila sva 22 metrov, Tim je šel še malo naokrog in se je lepo izgubil, jaz pa sem izgubil meritve vhoda, ki so po neki magiji izginile z Distota. Po nekaj testiranja sem ugotovil, da so se prenesle na drug telefon, s katerim sva merila prejšnjo jamo …

Nekaj 10 metrov višje je Tim že prej našel še en vhod. Šla sva do njega in po nekaj debate, ko Tim ni bil čisto prepričan, ali gre za jamo, jaz pa nisem bil čisto prepričan, da bi jo merila, ker je izgledala kot nekakšna mini luknja, sem se vanjo podal še jaz in ugotovil, da gre za najlepšo čurko na svetu. Takoj za vhodom se odpre dvoranica, ima pa celo stranski rov! Brez težav sva izmerila 16 metrov.

Na poti nazaj sva pri konti, kjer smo se prej zadržali z Garminom, videla luč na Darjini čeladi, zato sva ji šla povedat, da ji sveti (bil je še dan). Nika se je ravno tlačila v jamo, ostali pa smo jo malo spodbujali. Izmerila je 40 metrov, nadaljevanje pa je preozko. Jama, v kateri sta bili prej z Darjo, pa se po 60 metrskem breznu konča z ledeno dvorano, kjer bodo nadaljevanje iskale prihodnje generacije, ko bo globalno segrevanje opravilo svoje.

Zadovoljni z izkupičkom (6 novih) smo se vrnili do avtov in bili ob osmih vsi doma. Garmin nam je povedal, da bo z nami še šel v jame. 

Za Matico zapisal Jure, foto: Jure

Vse fotografije si lahko ogledate na povezavi.

Čistit smo prišli s solidnim planom, saj smo si vodnjak ogledali že sredi poletja. Ima premer tri metre in četrt, do smeti je bil globok 13,7 metra, zrak v njem je bil zadovoljiv, zgornji del ima obzidan in zelo nestabilen, globlje je izklesan v tuf. Priprave za čiščenje so bile nekoliko bolj natančne kakor običajno, saj se ekipa na dnu med izvlekom ni imela kam umakniti in se krušljivega robu ter zgornjega dela oboda ni smelo dotakniti prav nič, zato pa je samo čiščenje potekalo toliko bolj gladko. Ven smo vlekli dolgočasne smeti (jedilni pribor, plenice, obrobe okenskih stekel, plastenke, preproge – še najbolj zanimiv je bil televizor), poleg njih pa tudi kamne, les, opad in prst, ki bi jih v jami pustili, v vodnjak pa ne sodijo. Ko smo od smeti ločili za tri velike vreče embalaže, jih je ostalo ravno dovolj, da so kontejnerju dobro pokrile dno. Čistili smo do poznega popoldneva, ko nas je v vodnjaku presenetila voda in so razmere postale preveč ogabne za nadaljevanje. Ali je akcija s tem uspešno dosegla svoj namen ali jo je prekinila višja sila – nekaj smeti je tudi pod vodo – še razmišljamo.

Ekipa parka nam je nudila vrhunsko podporo in se ji najlepše zahvaljujemo. Hvala Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU, ki nam je posodil vitel, in vsem lokalnim podjetjem, ki so pomagala na prošnjo parka – brez gradbenega odra in odvoza smeti bi bila težka. Hvala tudi članom, ki se niso ustrašili dežja in so prišli naredit kar smo si zadali. Park je svoje poglede na čiščenje, opremljene s prav luštnimi fotografijami, objavil na svoji spletni strani.

Jame klasičnega krasa so ponos Slovenije, a naše najgloblje in najdaljše se skrivajo v nedrjih gora. Mrzle, zahtevne in nevarne globine visokogorskega krasa terjajo drznost in vztrajnost. Da bi vam približali skrito bogastvo narave, ki ga v živo uzre le peščica, smo pripravili fotografske utrinke iz jam Triglavskega narodnega parka, nastale v preteklem desetletju. Ob otvoritvi smo obiskovalce popeljali skozi zgodovino društvenih raziskav na območju Triglavskega narodnega parka. Med drugim smo spregovorili o začetkih visokogorskih raziskav v Triglavskem breznu, osvajanju Pološke jame iz doline proti zgornjemu vhodu, raziskavah pod Pokljuškim grebenom, izgubljenem breznu na Toscu in nedavnih presenetljivih odkritjih pod Raskovcem.

Razstava je posvečena dvema obletnicama: 110-letnici ustanovitve Društva za raziskovanje jam Ljubljana, najstarejšega še delujočega jamarskega društva v Sloveniji, in 100-letnici Spomenice Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, v kateri se je podzemlje prvič prepoznalo kot naravna danost, ki jo velja zaščititi in ohraniti.

Razstava bo na ogled do sredine oktobra.

Link TNP objava https://www.tnp.si/sl/obiscite/koledar-dogodkov/globine-gora/
Link FB dogodek https://www.facebook.com/events/222272119194867

Za deviško ožino v vhodni dvorani smo se spustili v niz brezen, ki se po nekaj deset metrih končajo. Izvor prepiha smo locirali v dnu zasutega vzporednega brezna, za nadaljevanje bo potrebno še par kopaških akcij. Nato smo se odpravili še registrirat par jamic vzhodno od Gamsovega hlada. Med štepanjem čurk smo si vzeli tudi obvezen počitek za ogled sobotnega kronometra.

Raziskovali: Tim, Luka, Diba, Garmin

Zaradi številčnosti smo napadli dve jami: Jure in Vid LJ28, kjer sta se spustila mimo cca. 30 m ledenega čepa skoraj do dna. Jama ima sedaj 140 m globine. Poročala sta o velikih prostorih pod ledenim čepom in precej kompaktnem ledu. Ko nam zmanjka vode na taboru, vemo, kje so zaloge. Poleg tega še ni razčiščeno, a se konča ali ne, ker jima je zmanjkalo vrvi.

Ostali smo šli v LJ29. Del ekipe je znova izmeril vhodne dele ter jamo poplitvil za cca. 20 m. Preostala dva sva odbrzela na delovišče. Na zadnji akciji nas je ustavila kratka ožina. To smo premagali, se spustili v 30 m brezno, premagali še eno ožino, zadaj pa velik šaht: cca 70 m globine. Po nekaj manevriranja z opremljanjem stran od vode smo dosegli na prvi pogled brezupno dno … Še preden je pristal drugi, je Dave že izginil v nadaljevanje ob strani. S strani v dno brezna pride večji, s podorom zasut, rov. Tja gre tudi ves prepih. Dobra novica je, da je ves čas možno iskati prehode med stropom rova in podorom. Posledično se nekoliko eliminira nevarnost premikov. Je pa situacija precej neokusna. Vendar z nekaj dela lahko postane obvladljiva. Prepih je vsekakor tak, da se splača namenit kopanju kako akcijo, dve.

Iz jame smo prišli približno 3 ure za LJ28 ekipo – okoli polnoči. Po pozni večerji/pivu smo popadali v spalke.

Ker je bila nedelja lepa, smo jo izkoristili in hkrati Juretu omogočil mirnejši spanec. Že kako leto se zbuja v znoju in kriku, saj za Brezno nad Meglicami ni oddal slike vhoda. Sedaj jo ima. Mi pa za sabo še zadnjo turo iz tabora na D postajo.

Zaključili smo na pici v Kranjski gori.

TL;DR: Jama LJ29 je sedaj DALJŠA OD 1 KM!!!!!!! Načeloma se nadaljuje, le
malo trme in gradbenih posegov bo potrebnih.

Za Matico napisal Diba

Medtem ko sem jaz razopremljal brezno pod njim, je Matic že preopremil prehod v okno. Dovolj je bilo malo truda v preozkem prehodu in že smo bili 20 metrov nižje, kjer se nadaljevanje zožilo do neprivlačnih dimenzij, prepih pa je nekam izginil. No, že med merjenjem zadnje vizure pred zožitvijo naju je z Anžetom od zgoraj poklical Matic, ki je šel nazaj gor po opremo, mimogrede pa se je še zanihal v okno, ki smo ga opazili med prvim spustom. Po krajši debati smo se odločili, da nadaljujemo zgoraj.

Opremili smo prehod in prišli do nove zožitve, kjer je spet bilo potrebnega nekaj truda. A je šlo hitro in spustili smo se še 10 metrov nižje in prišli na dno brezenca, na desni pa našli prehod v večje brezno. Kamen pravi 30 metrov, pred breznom pa sta kakšna dva metra preozkega meandra. Besno smo se ga lotili s kladivom in zobmi, na našo srečo je drobce stene prepih odnašal v brezno, tako da večjih težav s čiščenjem bodočega prehoda nismo imeli. A nas je jama tokrat vseeno premagala. Ura je bila že pozna in odpravili smo se proti izhodu.

Ven smo prišli v čudovito kaninsko noč, obsijano z ne-več-tako polno luno. Spali smo kar pod zvezdami, del ekipe je celo noč smrčal in bolj ali manj zaspani smo se zbudili v lepo nedeljsko jutro. Plani o fotkanju vhoda v Brezno nad Meglicami so se v soju dopoldanskega sonca razblinili in mahnili smo jo direktno v dolino. Anžeta sva z Maticem odložila v Čezsoči, ker je še mlad in je šel veslat. Jama gre naprej, potrebno bo še malenkost truda preden pridemo naprej, gre proti jugu. Izmerili smo 63 novih metrov.

Za Matico zapisal Jure