Deževniki in tuš

Čez vikend sva šla Špela in Matic v Trubarja. Na Rudnem polju je zjutraj obupno pihalo. Na pobočju sva zaznala potrebo po derezah. Na pol hriba sva obula krplje, če ne drugega da sva prišla po najstrmejših pomrznjenih klancih. Vreme naju je hitro pregnalo v jamo in okoli 13h sva bila že na delovišču v Anarhiji. Do tam je bila jama izredno suha. Ugotovila sva, da spiski opreme služijo temu, da jih pogledaš, presenetilo naju je dodatnih 10 pritrdišč s fiksi.

Diba je hitro splezal polico in našel pijavko. Po temeljitem ogledu jo je preimenoval v deževnika. Drama se je stopnjevala, ker mu je hotel pobegniti. Medtem sem se jaz zapletala s tremi konci štrika čez prečko. Deževnik se je vedno bolj premikal, Diba me je vedno bolj priganjal in jaz sem bila pod vedno večjim stresom. Uspela sem prikolovratit do lužice preden je t.i. deževnik pobegnil (lužica je bila na živi skali).

Po koncu drame sva pokukala za ovinek in našla nov 20m šaht. Edina težava-prve par m širine je pod tušem. Preverila sva en pritočen meander, ugotovila da ni bajpasa in šla nazaj pod tuš. Ugotovila sva da bi bila prečka čez vodo najboljša ideja. Šaht je bil rahlo preširok, da bi se Diba toliko raztegnil, tako, da je izvajal jogo tam pod tušem, varovan bolj za dober občutek. Spet je totalno obupna skala, pritrdišča noter drži dobra volja. Na dnu šahta pa radost – širok meander!

Ki se je po nekaj 10 m končal s šahtom. Spusti se cca 50 m, kjer je spet okno. Ta “okna” v Trubarju so prej balkonska vrata, vsaj 3×5 m. Na drugi strani ogromen šaht, ki se izkaže za Ruskega vohuna, česar res nisva hotela. Pod nama se je šaht nadaljeval v Rusa, na drugi strani brezna pa je bila polica, z novim oknom. Tam je prepih in jama gre naprej, zaobide Rusa in se nadaljuje proti Evklidu. Po stopnjastih šahtih sva se spustila do konca štrika. Naprej gre nov šaht od 35 m, vidi se nadaljevanje.

Sum 150 m globine (cca -530), novega poligona okrog 200 pomoje, mislim da nam do 3km poligona manjka okoli 50m. Novi deli gredo v pravo smer, via Evklid, nova akcija v kratkem.

Za ven sem se bala sestopa, kako za vraga bom po tistih ledenih pobočjih s svojim pomanjkanjem ravnotežja prišla do doline?! Super je šlo, na rit in sva poletela v dolino, samo malo je bilo treba pilotirat med ledenimi pukli in smrekcami. Ob polnoči sva končno odprla zaslužen pir.