Zgornji vhod v Trubarjev dah

V nedeljo smo se šli sprehajat po risalnem papirju. Šli smo na Pokljuške pode, z namenom po površju prehoditi poligone jam, da dobimo občutek kje sploh smo. No, občutke smo kaj hitro popolnoma izgubili.
Vidljivost se menjavala med slabo in nično. Svet je postal dvodimenzionalen, ostali so zgolj odtenki beline. Občutek za prostor je v najgostejši megli izginil in vsak korak te je presenetil, nagiba tal namreč nisi mogel niti slutiti. Občasni vzkliki presenečenega strahu so vznikali iz megle, ko je koga presenetila izguba tal in se je nenadejano znašel nekaj metrov nižje v vrtači. GPS nam je pomagal, da se nismo zaciklali v večnost. Ravno ob prvem vprašanju, če je to početje sploh smiselno, smo ga upravičili – ogromen dihalnik, ravno nad območjem največje dvorane v Trubarju. In zopet smo potrdili, da so sanje sanjačev uresničljive. Komaj čakamo pomlad, da vidimo, kako globoke so tokrat :).
Za posladek smo skočili na Mali Selišnik in sproti našli še par dihalnikov. Spisek jam, ki jih bo potrebno raziskati se nevzdržno daljša.

Špela