Z novimi dihalniki v pomlad

Že nekaj tednov me muči hribotožje. Nekaj mesecev prisilnega lenarjenja je hkrati odpihnilo vso kondicijo, zato sem sklenila, da je skrajni čas za malce švicanja. Ker je namen ključnega pomena, sem se odločila, da gremo iskat dihalnike in testirat eKataster na območje, ki smo ga malce zanemarili: pod Grintovec. Matic je po “službeni” dolžnosti moral reči “da”, pridružil pa se nama je še Teo.

Iskanje opisov zimskih razmer, nabiranje krpelj, derez in motik (kot je Teo prijazno poimenoval Matičev leseni cepin iz predprejšnjega stoletja) in že smo bili pri izviru Kamniške Bistrice. Seveda sva s Teotom debelo pogledala, ko naju je Matic vprašal, kje zaboga imava sončna očala. Tri leta po zloglasnih “Plodovih mora” in že sem pozabila na obupne bolečine in strah ob snežni slepoti. Iz globin avta sem izkopala stara rezervna sončna očala, Teo pa je sklenil, da šta bude bude. Z vzponom smo pričeli za jamarje nezaslišano zgodaj, za planince pa obupno pozno – ob 9.30. Zagrizli smo v kolena in v talečem se snegu že kaj kmalu švicali in stokali – eni seveda bolj kot drugi. Pod Kokrškim sedlom se nam je že močno udiralo, a nam je naš robocop dobro zgazil (kljub gaženju je bil na vrhu v eni uri in 15 min, kar je polovični čas glede na planinsko tablo). S Teotom sva si zabeležila ogromen spodmol v steni Kalške gore. Ali so koordinate Jame v Kalški gori obupno zgrešene, ali pa še nihče ni registriral te ogromne luknje? Na grebenu sva našla Matica, kako poskakuje po ogromni opasti, dokazujoč njeno trdnost. Posončili smo se, pozdravili metulje in muhe ter čredo turnih smučarjev in se napravili hrabrim podvigom primerno. Motike smo pustili na ruzakih, saj se je še vedno dobro ugrezalo. Hoteli smo priti na pode pod Skuto, a pot ni bila zgažena, zato smo se na slepo podali v belino. Po mnogo bluzenja in treh obetajočih dihalnikih smo sklenili, da je pot naprej prenevarna. Dodali smo POI v eKataster (natančnost je bila presenetljiva, Garmin GPS in eKataster se nista strinjala za skromnih 8 m), pozabili slikati vhod in se odpravili do mega spodmola. Ker je s Kalške gore letel sneg, smo naredili velik ovinek okrog izpostavljene stene. Strme vhodne stopnje spodmola smo premagali s tehniko imenovano drytooling. Bolj ali manj uspešno, ene nas je jama strgala in slekla, druge samo umazala. Presenetljiva dvorana višine 20 m in dolžine 30 m nam ni ponudila neposrednega nadaljevanja, le zmuzljiv kamin nekje v višavah. Morda nam priskoči na pomoč kak friko, glede na to, da iz dvorane vidiš sonce? Po strokovnemu zaključku, da je jama definitivno za registrirati, smo se odpravili proti dolini. Kar poleteli smo po mehkem snegu. Neobičajno zgodnjo uro povratka smo izkoristili za nabiranje čemaža in pirčkanje v Koči pri Jerinšku. Soncu pač nismo smeli obrniti hrbta in hvaležno smo se mu nastavljali, dokler ni pobegnilo za hribe. Vmes smo locirali 3 spodmole in enega muflona.

Letošnja zima nam je močno zagodla z vremenom. A zaključek nadvse pozitivne nedelje je bil, da imamo še kupec starih jam za presvetliti s skurioni, nešteto dihalnikov za locirati, taleči se sneg pa naj nam kar širi ožine naših “ta globokih”, da bomo lažje šli skozi, ko se odtečejo. Vseeno sem doma spet malce zavrtela P4, ravno toliko da ne pozabim, zakaj moramo nujno nazaj.

Za Matico zapisala Špela

 Fotografije si lahko ogledate na povezavi.
Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,