Viševniški dimniki

Prejšnji vikend smo se odpravili v dihalnik na podih in ugotovili, da smo ga že raziskali 2013, a takrat nismo našli nadaljevanja. To pot smo ga, a zaradi mokrega vstopa nikogar ni vleklo notri. Zato smo se šli sprehajat in tik pod vrhom Viševnika našli dva ogromna dihalnika, ki sta vodila v odprti in prehodni jami! Seveda smo luči pustili spodaj… Zgornja vhoda v naše jame sta tako čakala na naslednji vikend. Zanimivost: dihalnika se vidi na fotki Viševnika, ki je bila posneta na Stolu :)!

Seveda smo morali čimprej preveriti kaj se skriva pod tako ogromnimi dihalniki. Matic in Špela sva imela namen iti na Viševnik v nedeljo po žurki pred Vranjo. Mnogo je bilo kandidatov, a ker nama nihče ni prav zares verjel, da bova šla, sva na koncu ostala sama. Kot nosač se nama je pridružil še fotr Borko, ki je pred jamo ugotovil, da je kot mulc že videl kako luknjo in da notri pa res nebi rinil, tudi če je vodoravna, saj je mokro in blatno.

Najprej sva šla v nižje ležečo, prosto prehodno jamo, ki se odpre v lepo dvorano. Nisva vedela ali je kriv alkohol ali res vidiva nadvse nenavaden pojav – cela jama je namreč močno zasigana! Siga na Pokljuki na 1950 mnv je kar redka (no tudi jame na Pokljuki na 1950 se kar redke :)). Vse stene in rovčki so prekriti z manjšimi in večjimi kapniki, tudi kakšno zaveso najdeš in siga se še vedno odlaga (za razliko od npr. Trubarja, kjer se vsaj v zgornjih delih ne odlaga več). Dvorana gre v smeri V-Z. Iz podornega, proti severu nagnjenega dna piha iz vseh možnih lukenj. Ravno zaradi obsežnosti prepiha nisva mogla določiti najbolj optimalnega mesta za kopanje. Morala je bila nizka in kopanje sva pustila za prihodnjič.

Nato sva šla pogledat še drugi, višji dihalnik, ki naj bi imel vhod malo premajhen. A sva se odločila, da le ni tako nedosegljiv in se stlačila skozi. Mali dvoranici je nato sledila še ena ožina, ki ji Matic ni bil kos. Tako je le poslušal o horizontalnem rovu smer V-Z, karfiolah, prepihu iz vsepovsod in pomanjkanju očitnega nadaljevanja…

Da dokaže, da je še vedno mlad, je Matic na vsak način hotel že v torek po šihtu zopet gor. Z Garminom se izogibava pisanju diplome, zato sva bila za. Nekaj čez šesto popoldan smo tako zagrizli v hrib in ugotovili, da je kljub hitrem tempu do jame kar 1h 40min. Nista blizu… Šli smo v drugo. Odkopali smo drugo ožino, da sta še fanta prišla skozi in se zapodili prepihu naproti. In začeli kopat na sredi rova, se premaknili na konec rova in vmes skočili še na začetek rova. Absurdno kaotično kopanje in prekladanje že izkopanih kupov je na koncu le rezultiralo v mišji luknji sredi izkopa iz katere močno piha. Geolog nam je pojasnil, da smo na narivnici, nočni mori jamarjev, da moramo priti pod njo če hočemo jamo in da je naš cilj se prekopat iz srednje triasnih temnih apnencev imena na W (asociacija je Weistephaner, ampak mislim da je v resnici Wetterstainski apnenec) v nam ljubi Dachsteinski apnenec.

Domov smo prišli malo za zadano uro, okrog enih. Naslednji dan je bil trpeč in boleč. Imamo pa zato dve novi jami in smo korak (beri kubik prekopanega šodra) bližje tisočmetrci.

Pa še link do očarljivega vhoda v drugi dimnik: https://youtu.be/UGTOnbXAja8

Špela