Več sreče kot pameti v Breznu na Toscu

Brezno na Toscu si na žalost zasluži premalo pozornosti. Zato smo se odločili, da mu ta vikend namenimo eno od tistih dveh letnih akcij. V petek, ob osmih zvečer, smo se zbrali na Rudnem polju: Uki, Matija, Nika P., Lojze, Jure in jaz – Diba. Sledil je hiter sprehod do najboljšega planinskega doma na svetu – Vodnikovega doma, kjer smo bili ponovno deležni super gostoljublja.

Naslednje jutro je Matija poskrbel za nemogočo budnico že ob 6 uri (kot da smo planinci in ne jamarji :(). Uroš pa za zmedo v kuhinji, ko je zjutraj strašil oskrbniško ekipo. Konec dober in prav tako kava.

Pred jamo smo se tako znašli že okrog osmih zjutraj. In kljub precej počasnemu preoblačenju, smo prvi vstopili že ob 8.45!!! Dejansko se ne spomnim, če se mi je v 10 letih jamarjenja kdaj pripetilo kaj podobnega?! Pa je šla poštenost …

V jami smo se razdelili v dve ekipi. Prva (Uroš, Matija, Nika in Lojze) je šla ponovno opremit Brezno sabljezobega svizca, kjer smo na eni prvih akcij prišli do ožine (premagala sta jo le Matija in Špela), zadaj pa našli brezno. A ker se je odprlo višje v jami, prepiha pa tu ni bilo, smo ta del razopremili. No, sedaj so šli nazaj – širit za ljudi normalnih dimenzij, ki jim prelivanje po ožinah ne diši. Kolikor mi je znano, je šlo vse kot po maslu. Matija je celo poskrbel, da je bil moker kljub nadvse suhi jami, saj se je v jamo odpravil v kondomu (beri: pvc pajac). Lojze pa je preslišal informacijo o breznu za ožino, tako da je podoživel navdušenje prvopristopnikov, ko so ožino razširili. V brezno niso šli, ker je vsa oprema šla za opremljanje do pritrdišča. Prva ekipa je bila torej uspešna. Sploh ker Nika spet podira svoje globinske rekorde (tokrat s prasico!).

Druga ekipa (Jure in jaz), sva šla na dno (-480 m). Tam smo na zadnjih akcijah prišli do dna večjega brezna, ki je bilo popolnoma zašodrano. Na strani smo splezali dobrih 7 m do luknje v podoru, ki sta jo kasneje dve ekipi vztrajno širili. Na zadnji akciji smo se celo prebili skozi, a se znašli v kamrici sredi grdega podora, ki ni imela očitnega nadaljevanja. Prepih pa je zginil med šoder. Tokratni plan je bil, da razopremiva stopnjo do delovišča in celo brezno, ter narediva prečko na vrhu, do precej neobetajoče police. S tem bi z mirno vestjo ta del jame odčrtali. Kljub precej močnemu prepihu nekoliko višje, ki izgine neznano kam.

Na srečo ima jama (po navadi) drugačne načrte kot jamarji. Polega tega pa so slednji prevečkrat šlampasti in ozkogledni (v tem primeru slepi). Stvar se je namreč razpletla precej dramatično. Ko sva prišla na dno, sva najprej odkrila luknjo na tleh, ki naju je pripeljala samo okoli večje skale. Potem sem se povzpel do starega delovišča, napeljal štrik okoli naravnega pritrdišča, Jure se je dal na protitežo, jaz pa po drugi strani dol. Ko sva poskušala štrik potegnit dol, se seveda ni premaknil niti za centimeter. Med preklinjanjem splezam nazaj gor in se odločim darovat rinko, skozi katero bi napeljala štrik. Med vrtanjem pa opazim, da pesek močno odnaša (sploh glede na švoh prepih v ožini, ki smo jo nazadnje širili). Kakorkoli že … Zavrtam, zabijem fix, dam skozi rinko štrik, Jure pa ponovi vajo s protitežo. Preden vpnem desonder, še enkrat pogledam v podor in se nekako prepričam, da splezam do zanikrne luknje 2 m nad deloviščem. Glej ga zlomka. V luknjo, pod katero smo vztrajno širili, vleče kot nikjer drugje v jami. Zadaj pa kamrica, nato manjša zožitev in še ena kamrica. Ko se mi pridruži Jure, ni ostala nobena zasuta zožitev več varna. Pot nama je še dvakrat prekrižal zasut prehod, a ker je boj med skalo in Juretom postal osebne narave, večjih problemov ni bilo. O tem, kdo prej odneha pa tudi ne bi … Šla sva naprej in prišla do brezna. Prva stopnja 10 m, nato stopnja po ogrmnih blokih in na koncu prostorno brezno – širine več kot 10 m, s slapom. Do dna nisva prišla, čeprav je disto pokazal le 20 m globine, saj nama je zmanjkalo vrvi. Jama gre torej na tem koncu naprej. Smer: JV, v ravni črti. Zahvala gre pa jamskim bogovom za zataknjen štrik … Nova globina jame: 510 m.

Na poti ven sva srečala prvo ekipo in ker je bil dan že dolg, sem na neki polici haluciniral ata smrka … Ko smo izstopili, je bilo zunaj še svetlo, tako da smo še enkrat potrdili, da je to jama z najlepšim razgledom. Prva ekipa je šla še isti večer v dolino. Druga pa nadaljevala naslednji dan, s pregledovanjem terena okoli požiralnikov na Velem polju. Nekaj zanimivih lukenj sva videla, naprej ni šla nobena, eno sva pa pustila za naslednjič. Tudi Jame na Toscu še vedno nisva našla. Sva pa osvojila dvatisočak – Ablanco. Ker lahko. Toliko za enkrat. Zgodba o Breznu na Toscu se nadaljuje. Hvala še enkrat za pomoč Vodnikovemu domu na Velem polju.

Za matico tokrat, Diba

 

Več fotografij si lahko ogledate na tej povezavi.