V iskanju okna lepega vremena

V četrtek sva se Diba in Špela podala v Pokljuško podzemlje, z namenom ekstra produktivne akcije, preden nas prehiti pomlad. Krpljanje je šlo zlahka. Pred jamo sva ugotovila, da plezalne opreme ni v prasici, v kateri bi morala biti. Kratkem paničnem napadu je sledila ugotovitev, da smo tako večino te jame naredili v pomanjkanju kakega od kosov opreme in da če ni lojtrc, si jih pa seštrikava. In sva šla.

Namen – plezanje kamina na Podstrešju in povezava z bivakom v Platonu. Pot do tja: navzdol do -550, nato pa 200 m navzgor, v zgornje galerije. Kot vidite, nujno rabimo to povezavo:). S seštrikanimi pripomočki sva zlezla 23 m kamina in se ustavila pred nekaj metri ne čisto navpičnega rova, na koncu katerega se je slišal velik prostor z veliko vode. Od vseh psiholoških naporov in pomanjkanja fiksov, sva sklenila tu zaključiti odpravo. (Psihološki napori so bili posledica strahu pred globokim padcem in dejstvom, da sem se veselo obešala in se varovala na fiksu, ki ga je Diba nato ponesreči potegnil iz stene).

Druga ekipa, Jerca in Garmin sta v soboto širila povezavo v zgornjih delih in hkrati odkopala, kar je bilo za odkopati, da sva midva lažje prišla ven.

V soboto sva sprva nameravala izmeriti Krajnčeve dele v Via Voje, a nama je prazna batarija merilca to preprečila. Še dobro. Ob 8h zvečer sva prišla v snežni metež, 2h za zakoncema Krajnc, njune stopinje pa je prekrivalo 20 cm novega snega. Če bi šla ven v nedeljo, bi lahko kopala tunel kar do Rudnega polja. Na Bledu sva nato našla še en “rock” lokal, ki je odprt malo dlje, v njem pa vrtijo pretežno elektroniko.

Ps: išče se umetnik, ki nam bo na strop nad bivakom narisal sonce, modro nebo in zelene trave. Plesen nas že malo dolgočasi.

Špela