Trubarjenje

V soboto smo z velikimi obeti naskočili Viševniški sistem. Jure, Lojze, Diba in jaz smo se nameravali prepoloviti v dve ekipi in napasti vsak svojo jamo. Plani odlični, a kaj, ko smo enega izmed distotov pozabili na ferajnu. Posledično smo plane skrčili na eno jamo, Trubarjev dah. Matic in Jure sta se odpravila na globino cca – 500 m, nad Ruskega vohuna, v dele z močnim prepihom, ki gredo proti jugu. Tam sta nameravala splezati manjšo stopnjo, ki nas je nazadnje ustavila.

Z Lojzetom pa sva šla najprej izmeriti grdo zanemarjeni in pozabi prepuščeni meander, ki sva ga z Matijem raziskala enkrat davno, ko je bil Trubar še mala jamica. Meander se od glavne poti odcepi na Križišču, 250 m globoko. Vanj odteče vsa voda teh delov. Kmalu se grdo zoži in z Matijem sva takrat ugotovila, da nima perspektive. Izmerili ga nismo nikoli, saj je vedno prišlo nekaj vmes, pa še zaključek je bil, da ta voda itak pride spet v glavni rov 50 m nižje, kaj bi hodili tja… Vsake toliko sem se vseeno spomnila na dolg neizmerjenega odcepa in to pot le prišla do njega. Z Lojzetom sva izmerila 30 m meandra in na koncu, v ožini, našla – prepih. Vode je bilo malo, prepiha pa niti ne tako malo. Vleklo je v jamo. In tam, čisto na koncu, po dveh ožinah, ki so iz naju iztisnile ves zrak in še kaj, slutnja razširitve in stopnje navzdol. Na dlančniku nisva imela meritev cele jame, tako sva po nekaj razbijanja sklenila, da nama danes ni priti naprej in da greva raje še do druge ekipe. Ko sem doma zložila meritve, me je pričakalo lepo presenečenje: meander nasproti vsem pričakovanjem zavije stran od znanih delov! Naslednjič ga napademo z macolo.

Skozi Poročni meander je močno pihalo ven iz jame in prepih naju je spremljal vse do druge ekipe. DJ team je medtem zlezel na en podor, prišel do stopnje, kjer smo že bili od spodaj, ugotovil, da je na drugi strani stopnje okno, se spustil nazaj dol in napadel okno od spodaj gor. Ker sem zamudila ogled balvana z vrha podora od strani, se mi je zdelo nadvse trapasto vrtati pritrdišče v nebo, ki ti prosto visi nad glavo, potem pa ga še spodkopati edini temelj. A izkazalo se je, da Matic ni za đabe ing. in da je balvan varen bolj kot kakšen drugi v tej jami. Malce podorologije na drugi strani in vstali smo v dvoranico s prepihom. Prepih pride seveda od zgoraj, po zanimivi, skoraj sceloma črni in rahlo namočeni poševni ploskvi. Mogoče je čas za odkopavanje zgornjih vhodov…

Smrtna prečka nam je dala vetra, kot se spodobi. Za dol sem se ob testiranju prečkanja na desonder (Lojzetu je ta tehnika kar pri srcu, meni pa iz neznanega razloga nikoli ni prišla v kri) tako veličastno zapletla, da sem obvisela kot muha v pajkovi mreži sredi praznine. Bom kar ostala pri popkovinah pa naj bremza služi bremzanju. Za nazaj je štafeto prevzel Jure, ki je reševal žimar s še bolj drastičnimi metodami razopremljanja prečke. Človek bi mislil, da žimarimo enkrat letno. Z Maticem sva lagano sportski odžimarila zvezdam naproti. Spraševala sva se, če bi morala čakati še druga dva, ki sta laganico popeljala do epskih razsežnosti, a ker sem ju nazadnje slišala vneto žlobudrati, sem si rekla, da bosta že našla pravo pot. Za vsak slučaj sem še malce bolj zavozlala vse vrvi, ki vodijo v slepe stranske odcepe in malce poslušala če sta že za mano, a ne preveč, da me ne bi zeblo. Na vhodu sem našla na vrata jame primrznjenega Dibo (vrata služijo preprečevanju zasutja vhodnega brezna, da ne bo pomote). Bojda je že pol ure zmrzoval. Lagano je pač relativno. Kar takoj je odkrevsal proti dolini, jaz pa čim hitreje za njim. Viševnik je zamenjal jesen za zimo in zopet postal Viharnik, nič kaj prijeten za postopanje. V avtu sva skuhala čaj, se nažrla čokoladnega biskvita in ravno dobro zaspala, ko sta pričivkala še preostala dva, nekaj čez eno zjutraj. Kaj več o nočnem dogajanju ne vem napisati, saj sem preostanek prespala.

Naj zaključim, da Trubar še ni pokazal vsega, kar ima za pokazati. Še bodo metri.

Za Matico zapisala Špela

Vse fotografije si lahko ogledate na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,