Trubar spet preseneča

v petek popoldne smo Flis, Diba in jaz odšli v Trubarja, z namenom plezanja v spodnjih delih. že z Bleda smo opazovali nevihtni oblak, ki je vztrajal ravno nad Pokljuko. Ko smo prišli na Rudno polje, se je ulilo kot iz škafa. S pametnimi telefoni smo sklenili stvar raziskati – radarska slika je pokazala zelen krog ravno nad nami in nikjer drugje v Sloveniji… Ko se je izcedilo in je le zadnji pršič trmasto vztrajal v svojem pršenju, smo ugotovili, da se nam obeta odlična akcija – kot se spodobi za take akcije smo nekaj pozabili, to pot Matičeve gojzarje.

Sledili smo potokom in žlabudram do vzpona, kjer smo zagrizli v bolj kompakten sneg, tu je padala sodra. V jamo smo vstopili nekaj čez 18 in že nad prvim breznom nas je pričakal curek vode. Občudovali smo potoke in tuše tam kjer jih nikoli ni in začeli razmišljati o alternativi, do bivaka namreč ni imelo smisla iti, saj bi se na mestu plezarije na nas zlival slap.

Pod 4. vrvjo v jami (pred meandrom, ki vodi do brezna z buhtljem, ki vodi do Golobnjaka), nekje na 100 m globine smo si ogledovali pritočni meander, ki je imel na vrhu razširitev in znamenja prepiha. Nenadoma se nam je posvetilo, da slišimo močno žuborenje, vode pa ni bilo ne v tem, ne v naslednjem breznu. Splezali smo po žlebu navzgor 5 m, proti meandru in na polički našli brezence v katerega se je stekala vsa voda. A brezence je bilo mokro in nas ni vleklo vase, zato smo splezali še nekaj metrov višje in prišli v ključavničast meander s prepihom in belim poprhom po stenah.

Le ta nas je vodil v dvoranico iz katere smo se povzpeli ob novem slapiču, ki se je zlival na temno rjav kup stare sige in jo izbrusil do svetlečega sijaja. Začenjalo se nam je dozdevati, da fotografska akcija ne bi bila odveč. V nadaljevanju se nam je odprl rov s kapniki, špageti, zavesicami in kar je še tega kiča. Zasigana ožina nam je skoraj preprečila nadaljevanje, a sta fanta le našla način kako spraviti skoznjo široka pleča. Zopet razširitev s križiščem in nova dvorana, v kateri nadaljevanja fosilca brez vrvi nismo mogli doseči. Našli smo še ekvivalent sluhovoda, ki bo ostal za naslednjič. Skozi manjšo luknjo smo se stisnili v spodnji meander,ki je postajal vedno širši in bolj podoben Trubarju, gola ostra skala, a občasno smo še srečali sigaste tvorbe. Pripeljal nas je do ozkega rova, po dnu prekritega s polomljenimi ploščicami in novega brezna. Matic je brezno prečno preplezal in nadaljeval po meandru navzdol do velikega prostora. Tu nas je pomanjkanje opreme ustavilo.

Nove dele smo izmerili in pri tem namerili 150 m poligona, odcepke smo pustili za naslednjič. Prav tako na naslednjo akcijo čakajo nepregledani odcepi in nadaljevanja. In seveda ves kič čaka fotografske akcije, da bom končno upravičeno težila, kako je Trubar najlepša jama na svetu. Okoli enih zjutraj smo pokukali v dokaj jasno noč in se ob svetlobi polne lune podali proti avtu. Čakala so nas še srečanja z vsaj štirimi zajci (noben ni pristal pod kolesi) in jutranje gubljenje po prekopanem in s cestnimi zaporami obdanem Šentvidu.

Še enkrat več se je izkazalo, da Trubar še ni razkril vseh skrivnosti. Nasprotno, poskrbel je, da bomo imeli tudi v pomladnem obdobju kaj za početi.

Špela

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,