Trubar in Romeo 16. 2. 2019

Avtorja spodnjih poročil sta dva, zato brez skrbi, če se spol pripovedovalca vmes zamenja. V soboto, 16. 2., smo šli Garmin, Klemen in Jure v Romea. V gostilni v Gorjah gužvo in na poti gor družbo smo delali ekipi v sestavi Špela, Diba in Vid, ki je šla v Trubarja.

Tokrat neprijetnih zvokov ob stopanju na snežno površino ni bilo in po kar precej časa smo vsi prišli do vhodov. Poročilo ekipe, ki je morala svojega odkopati, sledi spodaji; naš vhod je dihalnik in je bil odprt. Po precej sončenja – na Pokljuki je bilo poletje – in ležernega kopanja stopnic v sneg do prvega štrika smo se v jamo odpravili ob zgledni pol drugi uri popoldne, skoraj natanko pet ur po tem, ko smo štartali iz Ljubljane. Prvi štrik je bil nekoliko pomrznjen in količina snega na dnu vhodnega brezna je spet začela naraščati, od tam naprej pa je šlo vse gladko. Pri ziplinu v Nevihtniku smo pobrali sto metrov štrika in precej zelo blatnih pritrdišč, ki pričajo o tem, da Romeo ni povsod povsem čista jama.

Naš cilj so bili nepregledani vprašaji pri Povezavi 1, na -365 m. Tja smo prispeli v uri in pol, jaz sem se lotil (pre)opremljanja novega brezna, Klemen in Garmin pa sta šla zmerit rove nad plezarijo, ki jo je ob prejšnjem obisku teh delov jame izvedel Lojze. Namerila sta 60 m.

Po začetnem vozlanju štrikov – z enim je bilo brezno že deloma opremljeno, pa ga je spodaj zasulo in sem ga moral zamenjati – sem prišel do pritrdišča, kjer je zmanjkalo prve 60 metrce. Dopolnil sem jo z novim štrikom, se spustil nekaj metrov in začel gledati, kam bi lahko zavrtal naslednje pritrdišče, ko sem opazil kakih 15 metrov pod sabo zgledno narejen ipsilon sredi brezna. Tako je nastala Povezava 3 in moja odločitev, da povezave s Trubarjem oštevilčim (namesto kakšnih izvirnejših imen), se je izkazala za dobro. Odpravil sem se nazaj gor, saj o ostalih dveh še ni bilo ne duha ne sluha. Na polici približno 20 m pod začetkom brezna sem začel delati prečko po polici do okna, ki sem ga uzrl že prej. Tam sem počakal ostala dva, ki sta šla zmerit brezno pod mano. Kasneje se je izkazalo, da se ne ve natančno, v katere dele Trubarja smo prišli in da ti deli morda celo niso izmerjeni, kar bo zahtevalo ponoven obisk.

No, oknu, do katerega sem prečil, je sledilo kakih 5 metrov brezna. Opremil sem, se spustil, se začel razgledovati po prostoru, ko sem sredi največje skale v dvoranici opazil dve zanimivo postavljeni manjši skali. Skoraj kot piramida. Ker nisem verjel svojim očem, hkrati pa sem dvomil, da je kaj takega fizikalno mogoče brez človeške pomoči, sem skali dvignil in pogledal, ali je spodaj kaj udarjeno od padca. Skratka, ni bilo. Šel sem za vogal in prišel (spet) v konec podstrešja, kamor smo se iz druge smeri s Trubarjem prvič povezali. Skomignil sem z rameni in se odpravil nazaj. Ta del jame se bo očitno imenoval Povezava 4.

Medtem sta Klemen in Garmin izmerila narejeno in počasi smo se odpravili ven. Garmin je sicer imel neke ideje o plezanju prečke 50 m nad povezavo 1 (ker da je počasen in ga bo treba čakati), ampak na koncu iz te moke ni bilo kruha in bolj ali manj skupaj smo iz jame pokukali okrog desetih. Na poti dol smo uničili eno krpljo in nič sklepov, kar je glede na nekaj pomrznjenih in strmih pobočij precej lep dosežek.

Ekipa Vid, Diba in Špela smo šli, kot je natančni bralec že lahko razbral, v Tubarja. Snega sicer ni bilo vse do prvih macesnovih vej, ni pa bil dosti nižje. Vhod je bil zasut kak meter nad prvim pritrdiščem, ki je kake dva metra nad dejanskim vhodom, kar pomeni dobro uro kopanja. Vid je pokazal, da zna vihteti lopato in med primerjanjem odkopavanja vhoda z njegovim (kratkotrajnim) študentskim udinjanjem za Vegrad prekopal do Vrat. Nadvse navdušeno je vrata odkopal, odprl in za njimi zagledal zasut vhod v jamo. Vrata nam torej jako slabo tesnijo, ampak zaradi zaščite morebitnih netopirjev (ki jih še nismo videli) jih pač ne moremo narediti po meri. Na srečo je bilo potrebnih le nekaj zamahov in predrli smo snežni čep. Privoščili smo si pošten počitek na soncu in nekaj pred 14h le vstopili v jamo.

Namenili smo se na -250, v Pozabljeni meander, ozek in oster, ki smo ga ignorirali vrsto let, kljub temu, da pogoltne vso vodo teh delov. Na zadnji akciji smo preširili par ožin in prišli v dvorano (čeprav jo nekateri ozmerjajo za zgolj razširitev), iz katere se nadaljuje 20 m dolg ozek rov, ki se niža in oža vse do neprehodnega prehoda v novo brezno. Nekje iz daljav je slišati vodo, ki malo pred dvorano pobegne v preozko luknjo. Piha! Fanta sta z zobmi in vsemi štirimi napadla ožino, jaz pa šla nazaj vodarit. Imeli smo le 0.5l plastenko in do vode so me ločili kratka plezalska stopnja, 4 m ožina in še malce navzdol. Za kratkočasenje sem s seboj vzela macolo. Po štirih obrabljenih zobeh je bila posoda zvrhano polna tople cedevite. Dokler ni vanjo stopil Vid. Da se odkupi, se je odpravil po nove zaloge vode in po še malce časa sem zaslišala sumljiv žvenket. Izkazalo se je, da je zgrešil pot, se zaril v (pre)ozek meander, ko se je zataknil, je vrgel plastenko predse v meander, nato še sposojeno č****o, ugotovil da se je jama zožala v zadnji uri, šel po macolo, ugotovil, da je zgrešil pot, po neuspelem reševanju plastenke pa je poskusil vodo skozi vse ovire prinesti kar v posodi. Veličastno mu je spodletelo in poklapan se je vrnil na čelo, k delu, ki mu leži. Zagotovil mi je, da nikoli ne pridem do plastenke. Medtem ko sem jo reševala (in rešila), skuhala torteline in prišla nazaj na delovišče, sta fanta ravno porabila zadnje atome moči. Čeprav je bil prehod v nadaljevanje ozek približno toliko kot plastenkin odcep, se, zavoljo praznine pod njim, vanj raje nisem zatlačila. Bo že počakal naslednje sobote.

Pojedli smo tono hrane, ki nam je ostala, in se odpravili proti soncu. Na poti ven sem priznala, da Pozabljeni meander le ni najbolj prijeten in da bi mu še malce fizičnega obdelovanja prav prišlo. V zvezdno noč smo pogledali po manj kot dveh urah, kar je lep čas za novega obiskovalca jame. Odkotalili smo se do avta (večino pomrznjenih klancev sem zvozila po riti, kar sem v prihodnjih dneh malce obžalovala) in na Bled v Rock bar na pivo. Ena miza je glasno govorila “kuko je u Lublan”, šank pa je nemo strmel v teve/telefone. Običajna lokalna scena torej.

Zapisala Jure (Romeo del) in Špela (Trubar del)

Fotografije najdete na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , , ,