Trubar 2017.2

V soboto sva z Maticem v Trubarju poskušala zaključiti uganko močnega prepiha v delih naprej od Ruskega vohuna – tam kjer smo splezali do okna, ki nas je popeljal izven dosedanjega tlorisnega območja jame. Do jame sva šla skupaj z Matijo in Urošem, ki sta šla delat povezavo Platon-Trubar. Neznani pohodnik, ki je sledil našim sledem izpred 14 dni, nam je zelo lepo zgazil gaz skoraj do jame, potem pa je očitno ugotovil, da to ne gre več in zavil proti Viševniku. Pred jamo smo se sončili še čez 12-to, le nevarnost opeklin nas je sploh spravila v jamo.

Do točke raziskovanja, na -500 in še malo naprej, sva rabila dobri 2 uri. Matic je plezal nedokončano (tam kjer je nazadnje čudežno nehala delati vrtalka, ko je porušil pol jame). Fotke prikazujejo njegove tehnike. Zaskrbljujoče je, da je imel med visenjem na krempeljcu še čas za selfije. Splezala sva 10 m in se prerinila v prostor pod podorom. Nad podorom je dvoranica brez očitnega nadaljevanja, a s prepihom. Poskusila sva tudi mali ozek rovčič ob strani in splezala nekaj metrov višje. Zanimivo je bilo stati na polici, ko se ti je pri nogah stena rova tanjšala in tanjšala ter odpirala v malo luknjo, skozi katero je kamen padal v ravnokar preplezani šaht. Najbolj optimalna pot naprej je bila seveda še nekaj metrov višje, tik pod stropom kamina. Za drugič. Izmerila sva 50 m jame in se podala proti izhodu. Vmes sva štrikala nadaljevanje smrtne prečke, kdorkoli bi si želel v te dele Trubarja, naj se najprej pozanima, kaj je potrebno narediti, saj ni doštrikana do konca – nama je zmanjkalo pritrdišč. Ven sva po planih rabila 4 ure, malo več ker sva vmes padla v burno debato okoli nadvse filozofskega vprašanja varne hoje po jamah. Status quo in mraz sta naju prisilila, da iskanje pravilnega odgovora prepustiva teoretikom. Ob 1h sva se prikotalila do avta.

Špela

Fotografije si lahkoogledate na povezavi.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: ,