Še en vikend na Pokljuki

Pretekli vikend smo bolj ali manj preživeli v našem pokljuškem vrtičku.

V soboto smo šli Uroš, Matija, Hana in Jure na ne ravno dobro definirano akcijo. Pregledali naj bi bližnjo okolico Romea in gor znesli opremo za delo naslednji dan. Končalo se je tako, da smo imeli v enem dnevu pet obiskov jam, čeprav smo bili samo štirje.

Zjutraj smo se najprej oglasili pri Nataši, da smo pobrali merilce. Ko smo prispeli na Pokljuko, sem šel jaz v Platona iskat 60m štrika, pa jih nisem našel. Smo pa našli en krajši konec vrvi v grmovju pred Trubarjem. Nič ne de, v vsakem primeru smo se morali nato pretolči skozi ruševje do platoja, na katerem je Romeo. Vreme je bilo ravno dovolj lepo, da se nam ni preveč mudilo v jamo. Ko smo pomalicali, se posončili in prediskutirali vse detajle modeliranja železnic, se je Matija podal v precej globoko škrapljo, jaz pa sem kontempliral, kje sem pustil merilce. Ostali so v avtu. Škraplja je za registrirat. Nato smo se vsak podali v svojo smer pregledovat teren. Matija je streljaj od Romea našel luknjo, ki sem jo opremil, se odločil, da nikamor ne pelje, in jo razkazal še Hani. Ker smo bili zgodnji, sva se z Matijo odločila še opremit Romea, Uroš in Hana pa sta šla na še eno iskalno akcijo zdaj že mitskega štrika v Platonu. Ta je očitno pobegnil v Trubarja. Po slastni rižoti in picah v Potepuhu smo bili do večera nazaj v Ljubljani.

V nedeljo sva šla s Špelo na malenkost bolj definirano akcijo v Romea, opremit brezno, nad katerim se je ustavila akcija pretekli vikend. Pridružila se nama je še Nataša, ki je prišla na sprehod. S Špelo sva šla v klanec dovolj počasi, da sem ob poti našel pretežno zakopano in samo malce zarjavelo plezalno kladivo. V dobri uri sva bila pri Romeu, kjer sva s pomočjo najboljše aplikacije na svetu ugotovila, da je jama, ki jo je prejšnji dan našel Matija, pravzaprav že registrirana Sizifova skala. Američani, ki so jo raziskali, so očitno zavrtali fikse na dovolj čudna mesta, da jih prejšnji dan nisem opazil. Sva pa izmerila škrapljo, v katero se je prejšnji dan spustil Matija.

V Romea sva vstopila ob enih. Namesto 60m vrvi iz Platona sva imela 30m ukradene iz tovora za na Kanin, pa z Matijo sva je v soboto pred breznom pustila še 25m. Brezno poteka ob razpoki in se stopnjasto spušča od zahoda proti vzhodu. Po temeljitem razmišljanju o tem, kako se pravzaprav podaljša štrik, sva z zadnjim metrom zadnjega štrika dosegla dno brezna, ki se ob razpoki nadaljuje v čudovit, temen in predvsem suh meander ravno pravih dimenzij, ki pa po uvodni kamrici zavije naravnost proti severu. Po 30m se prevesi v manjše aktivno brezno, za katerega nama je zmanjkalo vrvi. Prepih v meandru je primerljiv s tistim ob vhodu v brezno in se meri vsaj v kilodibatistih. Sem omenil, da je meander poln karfiol? Namerila sva 90m poligona in 55 globine. Romeo je tako sedaj globok lepih 123 metrov, potenciala pa je še ogromno. Brezno sva razopremila, tako da na Kaninu štrika ne bo manjkalo.

Na poti ven sva še potegnila poligon do vhoda in potrdila, da je jama dobro izmerjena. V čudovit dan sva pokukala malo po peti. Ker je med obiskom jame na površju očitno deževalo, sva se odločila še malo posedati na soncu, da se nahrbtnika do konca posušita. Po nekaj minutah naju je v dolino pregnal grozeč oblak, ki se je dvignil izza Malega Draškega vrha. Sestopila sva v precej močnem nalivu, ki so ga spremljali za moj okus nekoliko prepogosti udari strel. Ko sva dosegla cesto, pa je spet sijalo sonce. Če bodo nalivi na poti v dolino cena, ki jo je treba po novem plačati, če se jama odpre, pa naj pada.

Jure

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,