Odprava v Renetovo Brezno

Prejšnji teden smo člani DZRJL okupirali Kanin. Kar 24+1 Članov je sodelovalo pri akciji Renejevo brezno 2016, kar je že samo po sebi velik uspeh. Kaj smo počeli? Iskali pot v dolino.

Na Kanin smo se odpravili v petek, 28.10.. Isti dan je v jamo vstopila prva ekipa, ki je do spodnjega bivaka (Golobnjak, v lani odkritih fosilnih delih nad sifonom) odnesla 4 zajetne transportke opreme. Vsi, ki ste kdaj bili del večje odprave, veste, da so nosači nepogrešljiv del ekspedicije – kilometrskih globin pač ne gre raziskovati brez podpore, zunanje, notranje in psihične :). Večna slava jim! Dan za njimi smo se v globine podali še raziskovalci, z namenom v naslednjih šestih dneh prodreti čim dlje skozi globine Kanina. Rok in Yeti naj bi šla preopremljat, a je Rok pred jamo ugotovil, da ima na žimarju želetko in z njim ne more v jamo. Matic je tik pred vstopom še preventivno obračal kolešček na desonderju in uspešno onesposobil vijak, tako da mu je Rok potem odstopil svojega. Blatnik pa se je “hvalil”, kako so bili njegovi škornji že štirikrat v Reneju. No na podnu, ko smo ga seznanili, da mu vidimo prste na nogah skozi luknjo v škornjih, je le začel razmišljati o menjavi. Čeprav, koža je zastonj, škornji pa ne … Prvo ekipo smo srečali pri vstopu v kolektor. Po jutranjem obisku Copacabane so se odpravljali proti površju in srečali smo jih ravno med kuhanjem kave. Snidenja kilometer pod površjem so vedno dobrodošla in s poskočnejšim korakom smo se prebili skozi najtežji del jame – Kolektor. Nosači pa so se odpravili proti površju, ki so ga dosegli v nedeljo popoldan.

Povzetek dela: z namenom temeljitega kopanja in vsem potrebnim orodjem smo se zapodili v jamo, na koncu pa splezali 120 m kamina, na multimontije in dobro voljo.

V nedeljo smo se odpravili do podora na koncu fosilcev, kjer smo se ustavili lani, in začeli kontemplirati. Prepih se je obračal, kar nam ni pomagalo pri iskanju optimalne luknje. Dilemo je rešil Matej – zatlačil se je v luknjo, ki se nama je z Maticem zdela lani nadvse preozka in prenevarna, se zlil skozi navpično ožino, mi pa smo ga občudovali in si nadvse želeli, da ne bi rabili za njim. Podor je namreč izjemno grd. A prerinil se je skozi, v dvorano. In ugotovil, da ne ve kaj gleda in da ne ve kam naprej. Zbrala sem pogum in se pretlačila za njim, Matic pa je nestrpno pričakoval boljšega poročila. No, tudi sama nisem vedela kaj gledam in kaj bi naprej. Odkopali smo najožji del, saj Matic ni mogel verjeti, da ne najdemo naprej. No, tudi sam je ugotovil enako… Prišli smo namreč v praznino sredi podora, velikosti 5 x 5 x 5 m. Stene iz podornih blokov, tla in strop enako, nobene luknje, prepih pa nekam v zrak. Razočarani smo se odpravili na edino drugo sled – v brezno, ki je presekalo fosilni rov 100 m pred podorom. Tam smo začeli lezti kamin. Imeli smo močno omejena sredstva za plezanje, saj to ni bil namen akcije. Tako smo mogli po vrv v pritočne dele, lezli pa smo pretežno na multi montije. Ker smo imeli omejeno đusa za malo vrtalko z za multiče primernim svedrom, smo kombinirali plezanje z veliko vrtalko, semi-ipsilon pritrdišči in veliko prostega plezanja. Ker nas je bilo veliko, smo formirali dve ekipi, ki sta plezali proti različnim luknjam v kaminu, posledično je sedaj po kaminu cela pajčevina štrikov, opremljenih na različne bolj ali manj varne pogruntavščine.

90 m nad začetkom plezanja je Matic naredil nekaj nadvse neumnega. V obupu pomanjkanja opreme in časa se je zapodil v 10 m stopnjo, ki je sicer dokaj enostavno splezljiva, a po njej teče slap. Baje je pomislil na hipotermijo, šele ko mu je slap padal po glavi … Blatnik je vmes plezal najbolj neprivlačen del kamina, stena iz sige, blata in šodra mu je razpadala, zvil se mu je sveder, s Flisom sva ga posledično obmetavala s kamni – rezervni sveder je bil pri nama na polici in kako drugače spraviti štrik do plezalca. Luknja na vrhu Matejeve plezarije se je žal preveč zožala. Matic je medtem opremil po suhem, prišel do nas premočen do kože in vzhičeno povedal, da je našel novo stopnjo, ki jo bo splezal na vozle. Ker je slišal, da se tko dela, če maš razpoko in nimaš fiksov. Naslednji dan je ugotovil, da mogoče nebi vozljal in je zlezel kar na frej. Na vrhu se prerineš čez podor in odpre se dvorana, na eni strani pritok (P4 …), na drugi končno kompaktna stena, s slutnjo nadaljevanja v smeri 130. Tu, 120 m nad pričetkom plezanja, nam je dokončno zmanjkalo sredstev in obrnili smo se.

Garmin je medtem plezal prečko do enega izmed morebitnih oken. Z zadnjimi kosi opreme je prilezel do okna in ob koncu tretjega, zadnjega dne smo našli novo upanje. 60 m nad začetkom plezanja smo prišli v nov fosilni rov, 4x5m, po tleh mivka, prepih, gore-dole, do podora, tlorisno na enaki lokaciji kot spodnji. Torej, imamo več nivojev fosilnih galerij, ki sledijo istemu prelomu, vse imajo prepih, vse se končajo s podorom. Novi podor je bolj stabilen kot spodnji, temeljito zalit in zabetoniran z mivko in sestavljen iz večjih balvanov. Tu smo locirali fosilno odtočno luknjo, kamor izgine večji del prepiha, seveda malo preozko. Malo višje pa še ena luknja, preveč napolnjena z mivko, da bi se dalo čez. Zaključek: prihodnjič potrebujemo lopatke. Našli smo si peskovnik.

Na poti ven smo, da nebi res šli iz jame brez kopanja, razširili vertikalni vstop v kolektor in iz Binine špranje naredili tunel. Cel čas smo pričakovali snidenje s foto ekipo, ki naj bi tisti dan fotografirala spodnje dele jame. A jih ni bilo od nikoder, zato smo se začeli spraševati o vremenskih razmerah. Na Gabrčku smo našli sporočilo foto ekipe, ki je omenjala izgubljen pantin, ni pa omenjala snežne nevihte, zato se nam ni mudilo ven. So pa zato temeljito pofotkali zgornje dele jame, do Gabrčka. V četrtek, 3.11., smo tako prižimarili v sončen popoldan z eno uro zamude, a ker smo ignorirali prestavljanje ur, smo bili točno po planu. Veselje nad soncem je še povečalo veselje ob zvoku Andrejevega glasu – je verjetno najvztrajnejši član Rene ekipe skozi vsa leta. Šli smo na jamarski bivak in se do onemoglosti basali z Bekinim ričetom, Tejinim golažem in zveznimi šnopci. Na koncu so bile žrtve in neimenovani član ekipe pravi, da nikoli več ne pije. Ampak, saj tudi vsakič rečemo, da nikoli več ne gremo v jamo, pa ni kaj, da ne bomo šli ob prvi priliki spet.

Še malo okoli vode. Bilo je je relativno veliko, a smo videli že višje nivoje, v času našega obiska je upadla za vsaj 10 cm, verjetno še več. Prepih se je dokončno obrnil v sredo, ko se je zunaj baje ohladilo. Pa še to, izmerili smo cca 300 m novega poligona, Rene je sedaj dolg okoli 6 km.

Prihodnji plani: P4 (če pridemo čeznjo za podor, bo to uresničitev velikih sanj), Rene pa: okna v Jurčku, okna v Milanovem kaminu, kamin in senca okna v gorvodnem fosilcu, podor v novem fosilcu in plezarija na vrhu letošnjega plezanja.

Na akciji so sodelovali:
Oskrbovalna ekipa: Marina Pintar, Gašper Pintar, Mitja Prelovšek, Bor Vidic
Kopaško/plezalna: Matic Di Batista, Tomaž Krajnc, Matej Blatnik, Jaka Flis, Špela Borko
Foto ekipa: Matija Perne, Uroš Kunaver, Gašper Šolinc
Seminotranja ekipa: Jurij Andjelić – Yeti in Rok Stopar (JD Dimnice)
Zunanjci v različnih kombinacijah in terminih: Behare Rexhepi, David Škufca, Ester Premate, Tomaž Šuštar, Aja Zamolo, Teja Čeru, Simona Žagar, Grega Pintar, Lanko Marušič, Marjan Barišič, Andrej Drevenšek

Zahvaljujemo se Anthronu, ki nam je omogočil, da ima sedaj vsak bivak svoj gorilnik.

Zapisala Špela

Fotografije zgornjih delov jame in prihoda raziskovalne ekipe na površje: Uroš Kunaver z Matijem Pernetom in Gašperjem Šolincem
Fotografije odhoda v jamo in raziskovanja: Matic DiBatista in Matej Blatnik
(sliko povečate s klikom nanjo)

Oskrbovalna in raziskovalna ekipa sta se skupaj s spremljevalci odpravili na Kanin že v petek:

20161028_075845 20161028_081108 20161028_085216

Oskrbovalna ekipa (levo) ter raziskovalna in del zunanje ekipe (desno):

20161028_121814 20161029_162120a

Binina špranjica (levo), en od manjših podorov (sredina) in “Zakaj smo nesli pesek v jamo” – S k****m na svadbo (desno)

20161029_162121 20161029_185251 20161029_213031

Obnovitvena dela na bivaku Golobnjak (levo), Blatnik ***** v podor (sredina), začetek plezanja v kaminu, kjer smo do konca akcije splezali 120 m visoko (desno):

20161029_213748 20161030_141109 20161030_160903

Raziskovalna ekipa pred odhodom na površje

20161102_120040

Medtem je fotografska ekipa poslikala zgornje dele jame do -700m – najprej brezno Adrenalin:

dsc_4830-2_m dsc_4834-1_m dsc_4839-1_m

Nato serija brezen Živelo Prekmurje:

dsc_4865-1_m dsc_4869-1_m

dsc_4894-1_m dsc_4899-1c_m dsc_4887-1_m

dsc_4878-1_m dsc_4904-1c2_m

Do ožine Kaj dela Nada in naprej…

dsc_4906-2_m dsc_4916-2_m

dsc_4922-1_m dsc_4927-1_m

… do brezna Stara Džomba, …

dsc_4930-1_m dsc_4938-1_m

dsc_4959-1_m dsc_4964-1_m

… mimo prisilnega bivaka, …

dsc_4974-1_m dsc_4976-1_m

dsc_4983-2_m dsc_4986-1_m

dsc_4989-1_m dsc_4995-1_m

… Vodarne in pralnice …

dsc_5002-1_m

dsc_5003-1_m dsc_5013_m

… skozi nekaj kratkih meandrčkov do Gabrčka.

dsc_5016-1_m dsc_5026-1_m dsc_5033-1_m

Ob povratku je bilo zunaj prelestno vreme

In potem so se en za drugim prikazali člani raziskovalne ekipe…

   

… ki smo jih prisrčno sprejeli. Zvečer v bivaku je bilo zelo prešerno razpoloženje:

 

Še skupinska fotografija večjega dela raziskovalne ekipe ter foto in zunanje ekipe.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , , ,