Reformacijski Romeo

Romeo je jama, v katero smo letos vrgli največ opreme. Leto je začela kot perspektiven dihalnik z globino 78 metrov in neprehodno ožino na dnu, zdaj pa je enakopravna članica sistema Viševnik s 370 metri globine in ravno toliko odprtimi nadaljevanji.

V sredo, ko je bil dela prost dan, ne pa tudi državni praznik, smo šli spet v to zanimivo jamo. V ekipi nas je bilo kar sedem: Špela, Diba, Klemen, Matija, Garmin, Lojze in jaz. Med vožnjo do Pokljuke je vsak podal oceno, kako mokra bo jama. Med hojo do jame po svežem snegu in v pripekajočem soncu sem izgubil ves optimizem in se sprijaznil z dejstvom, da bo jama pač precej mokra. In je bila.

Da ne bi bilo preveč gneče, smo se razdelili v štiri sekcije. Garmin je pretežno preopremljal, Romeo je tako dobil svoj prvi zipline, poleg tega pa ima po novem tudi lebdeče pritrdišče, ki je v resnici odmikač.

Matija in Lojze sta se zarila v vodni meander približno 200 metrov pod vhodom. Zadeva je izgledala približno tako, da se je Lojze vrgel v slap, Matija pa ni imel druge izbire, kot da se požene za njim. Rezultat je moker meander, ki se menda spušča in menda zavija okrog svoje osi, ustavila pa sta se zgolj zato, ker jima je zmanjkalo štrika. Ker se je merilna ekipa (Špela in Klemen) v tem delu jame ustavila pred prvim slapom (kar je popolnoma razumljivo in racionalno), trditev o smeri in naklonu ne moremo preveriti.

Diba in jaz sva se na vrhu Nevihtnika zanihala na polico, ki vodi v nekaj metrov meandra, nato pa sledi brezno. Na polici nad dnom tega brezna, kamor sva prišla z zadnjim metrom vrvi, ki sva je imela s seboj, se odpre poševen rov, ki vodi navdol vse domalce preozke razpoke, iz katere precej piha. Ko sva kontemplirala, kaj pa zdaj, naju je dohitel Garmin s štrikom, kmalu zatem pa še Špela in Klemen, ki jima s kamni ni uspelo zadeti vseh ljudi pod sabo, čeravno sta se zelo trudila v tej smeri. Opremljen z novim štrikom se je Matic zanihal do okna na drugi strani brezna in ugotovil, da se poveže v Nevihtnik.

Ker nam je ostalo še kar nekaj časa, je padla odločitev, da poskusimo raziskati še polico na vrhu brezna, v katerem smo se prej zadrževali. Rešil sem tako imenovani balvanski problem, se zavihtel nanjo in našel nov meander, ki se po nekaj ovinkih konča s stopnjo navzdol, ki vodi do police, ki vodi do … praznine!

Ni trajalo dolgo, da smo dobili še en konec štrika – s kombiniranjem kamenodobnih metod rezanja in znanja kamnoseštva sta ga prigarala Klemen in Špela. Opremili smo stopnjo do vhoda v Praznino, potem pa sva z Maticem začela vanjo metati kamne. Večji kot je bil kamen, bolj z veseljem sva poslušala oddaljeni TRESK. Opremil sem še to brezno in po kakih 30 metrih visenja v zraku, gledanja naokrog in počasnega spuščanja ugotovil, da pod seboj vidim štrike (na katere sva prej navdušeno metala skale). Najprej sem mislil, da smo našli drugo pot na dno Romea, nekaj metrov zatem ugotovil, da so štriki napačne barve, potem pa je še Matic potrdil, da smo SPET prišli v Trubarja, 30m nad prejšnjo povezavo. Na tem območju je jame res veliko, ostalega pa bolj malo, tako da se sprašujemo, kako stvari sploh še stojijo skupaj. Ko bi planinci vedeli, nad čem hodijo … Nad vhodom v povezovalno brezno smo locirali še tri okna, ki vodijo v neznano.

Po uspešnem dnevu smo počasi odžimarili proti površju. Tam nas je pričakal Garmin, Matija in Lojze pa sta se že odpravila proti dolini. Dričanju navzdol po svežem snegu – hote ali nehote – je sledila še pica v Leščanu, kjer nas klub čudni opravi nekaterih članov niso preveč čudno gledali. Saj je vendar bila noč čarovnic.

Za Matico zapisal Jure

Fotografije si lahko ogledate na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,