Odprava v Tunizijo 2004

Odprava oz. izlet je trajal 15 dni (17. do 31. januar), obiskali smo 5 jam na d

Člani: Martina Bergant – Bina, Barbara Satej, Doroteja Verša, Marjan Baričič, Primož Jakopin – Klok, Robert Verbič – Lakanc, Ivo Sedmak, Franc Marušič – Lanko.

Jame: Prvi dan sta si dve skupini ogledali dve jami relativno blizu Zaghouana – (1) Grotte (anti)prehistorique in (2) Grotte de diablo (imena jam so rahlo popačena in skoraj gotovo nepravilna). (1) je majhna čurka brez pravih zanimivosti in možnosti nadaljevanja (ekipa: Doroteja, Barbara, Marjan, Dondon). (2) je malo večja čurka brez pravih možnosti nadaljevanja (Ivo in Bina sta se sicer zgubljala po nekem podoru), zanimiva je, ker ima vhod na samem vrhu hriba (900 – 1000 m.n.m.), globoka je okoli 60 metrov, lokalci pa so nam jo pokazali, ker naj bi bila najlepša jama Djebel Zaghouana (ekipa: Bina, Klok, Ivo, Lakanc, Susu, Lanko). – Neprepoznavna imena pripadajo Tunizijcem.

Drugi dan smo se odpravili na drugo stran hriba do nekega obetavnega vhoda sredi stene najvišjega vrha Djebel Zaghouana (Gran Pic). Ko smo prišli do vhoda, v katerega naj bi kamen padal 200m, se je že začela delati noč, tako da smo se bili prisiljeni obrniti, saj smo morali najprej izplezati iz stene (ekipa: Barbara, Bina, Lakanc, Ivo, Ualid, Susu, Abas, še en mulc, Lanko). Druga ekipa je nižje v steni našla 100 dolgo jamo ter jo raziskala (ekipa: Doroteja, Marjan, Klok, Dondon, Mustafa).

Tretji dan smo zaradi slabega vremena plane spet malo spremenili in priredili okoliščinam. Izmerili smo prejšnji dan odkrito in raziskano jamo v nižjem delu stene (ekipa: Doroteja, Barbara, Marjan, Klok, Dondon, Ualid, Mustafa) ter dostopli do druge jame višje v steni z druge strani (se pravi z vrha stene navzdol), se spustili v njo ter po 50 metrih globine obrnili zaradi pomanjkanja štrika in dežja, ki nam je zelo otežil gibanje po tej steni. Brezno imenovano po našem gorskem vodiču Abasu (Ghar Abdelsalem) je špaltna široka od 0.5 do 0.8 metra, ki se stopnjasto spušča. Po dveh stopnjah (10, 15) smo se ustavili nad 15 m stopnjo na globini okoli 50 metrov (ekipa: Bina, Lakanc, Ivo, Susu, Spidi, Abas, Lanko).

Četrti dan smo porabili za pot do drugega kraškega območja – Djebel Serdja, kjer se nahaja najgloblja jama v Tuniziji – neki čez 300m globoka Grotte de la mine (Ghar Djebel Serdj). Jama je počasi se spuščajoč rov – dvorana, na katero so v začetku prejšnjega stoletja globoko v rudniku naleteli rudarji iščoč svinec in železovo rudo (prvi načrt so izdelali neki Francozi leta 1978). Noč smo preživeli kar v jami, natančneje v enem od slepih rudniških rovov.

Peti dan smo se vsi odpravili v zgornje dele jame, kjer naj bi v lani odkritem rovu nad belgijsko prečko (ki je bila ob našem obisku razopremljena) bilo (po Kloku) cel kup nepregledanih brezen. Izkazalo se je, da je bila večina brezen že pregledanih (tako so vsaj trdili Tunizijci), tisto pa, ki naj še ne bi bilo pregledano, je imelo na dnu zabita dva svedrovca (Francozi se bojda v Tuniziji včasih delajo Francoze in delajo na črno), ki sta vodila v eno popolnoma gluho luknjo. Precej bolj obetavno je bilo blodenje po podoru sredi te zgornje dvorane, kjer je Lakanc našel prehod do gotovo še nepregledanega brezna (dostop do brezna je vodil preko malega milijona karfjolc, ki so bile pred Lakancem se popolnoma deviške), ki pa je do nadaljnjega ostalo nepregledano. Prehoda do kake višje ležeče dvorane, ki si ga Tunizijci tako želijo, nismo našli (ekipa: Barbara, Bina, Doroteja, Marjan, Ivo, Lakanc, Klok, Dondon, Susu, Ali, Ualid, Spidi, Lanko).

Šesti dan smo zjutraj spet malo spremenili plane in sprejeli odločitev, da nas življenje v rudniku ne privlači dovolj, da bi v njem ostali dalj kot je zares nujno. Del ekipe je spakiral stvari in jih odnesel v dolino (vhod v rudnik je uro hoje po stopnicah nad parkiriščem avtomobila), del pa se je spustil v spodnje dele jame, kjer si je Klok dal duška in presvetlil nekaj kapnikov in v žensko obleko zavitega Ualida. Raziskovalnih užitkov to pot ni bilo (ekipa: Bina, Klok, Dondon, Ualid, Lanko).

Preostale dni smo porabili za ogledovanje Tunizije: hojo po rimskih ruševinah, skakanje po peščenih sipinah, kupovanje spominkov, pitje piva in gledanje Ivotovih ljubimcov, vožnjo v kombiju in pitju zdravil, jedenje jagnjetine in dihanje kadil, nedokončano iskanje toplih vrelcev sred puščave, gledanje fusbala, neba in njegove barve plave, razmišljanje o Tuniziji in njeni stopnji razvoja, taroriziranje našega prevoznega stroja, petje naše himne “tri palme na otoku sreče”, lupljenje pomaranč in metanje olupkov v vreče, razpravljanje o količini hrane okoli naših nog, prepričevanje Kloka, da jogurt sam po sebi ni zadosten obrok, preprečevanje Kloku pokupit pol države, ohranjanje živcev in smeri ta prave, cenkanje v štacunah in hotelih, pitje kave in pločevink rdeče-belih…

Nekaj podatkov o tamkajšnjih jamah: temperatura je bila med 15 in 20 stopinj Celzija, vlaga je bila jemska – zaradi zunanjih padavin so bile jame u bistvu zelo mokre, tema je bila običajna, jamskega okrasja je bilo na odmet (se posebej v grotte de la mine) in je u bistvu hodilo v napoto (od velikih kapnikov, stebrov, kotlic, karfjolc, špagetov do heliktitov, aragonitnih plošč in ježkov in tako naprej), na brezno-meandrasta zaporedja, kakršnih smo vajeni, nismo naleteli in jih u bistvu niti nimajo – kar je aktivnega je zelo majhno, ostalo pa je drugačnega/?starejšega? izvora (zaradi pomanjkanja vednosti o teh zadevah se umikam iz debate o speleogenezi obiskanih jam).

Imeli smo se relativno lepo (ravno v času vandranja po puščavi smo prejemali esemese o 30cm snega in nepojmljivih negativnih temperaturah), zdravje v glavnem ni obrnilo hrbta (zahvala gre predvsem glavnemu vraču Marjanu in njegovim zvarkom), Tunizija je lepa, Tunizijci prijazni (po mnenju ženskega dela odprave se med njimi najde tudi kak prou luštn poba) o Tunizijkah pa žal kaj dosti ne morem povedat, ker jih kej dosti niti ni blo (vs cajt smo meli pred očmi poln avtobus Švedinj, tko da se za Tunizijke niti nismo kej dosti zanimali :)).

Lanko

Ključne besede: