Prvomajski tabor DZRJL

Letos smo nove jame iskali na Glažuti (Velika gora in Goteniška gora, jugozahodno od Ribnice). Nastanjeni smo bili v Glažuti 1: dandanes osamljenemu ostanku hotela, včasih pa je tu, sredi gozdov, stala vas s skoraj 100 prebivalci. Sprva steklarna, kasneje žaga, nato smučišče. Začeli smo že 24. 4., ko sva se prva pogumneža odločila postaviti šotor tik ob hiši. In pol noči preživela z odprtimi očmi in našpičenimi ušesi: v močnem vetru so loputala vrata, škripale polkne, ostanki občasnih obiskovalcev so se valili sem ter tja po odmevajočih hodnikih. Naslednje jutro sva najprej onemogočila vsaj najbližje proizvajalce zvoka, nato pa našla prvi dve jami. Letos smo se iskanja jam lotili v koraku s časom. Matic je namreč razvil algoritem, ki na lidarskih podatkih poišče luknje, globoke vsaj x m. Testirali smo globini 5 in 7 m. Tako smo na širšem območju tabora dobili 21 “sedemk” in 56 “petk”. Začela sva s tistimi ob cesti.

V sredo sva pripravila domovanje za prihod ostalih. Stavba ponuja obilico praznih sob, ki so jih pometli, si v labirintu našli vsak svoja vrata, zatesnili okna in zalaufali hotel. Jamarija je ta dan zastala, saj je Beki praznovala 25 let. Po obilici pijače in jedače je sredi noči vseeno potrkal jamarski gen. Ohrabreni smo se podali v klet škripajoče strahote, z namenom izpustiti iz podzemlja tisto, kar so davnega leta tja dol zaprli graditelji hiše. Lastnik nam je namreč povedal, da se v kleti skriva rešetka, za njo pa neznani podzemni prostori. Izkazalo se je, da so jamo uporabljali za odmet gradbenega materiala. Piha pa, piha! Do konca tabora nam je uspelo odkopati (še vedno preozek) meander. Ko so se gorenjci v četrtek in petek utapljali v povodnji, smo mi oblekli anorake in šli plašit medvede. Mimogrede, srečali smo jih 3.5. Hodili smo od točke do točke, vmes pa pregledovali teren. Našli smo mnogo brlogov, obetajočih lukenj in tudi pravcatih jam! Celo takšne z vhodnimi brezni več kot 5 m x 5 m premera. V četrtek se nam je pridružil Jaroš, ki je dopolnil Uroševo kitaro s harmoniko in mandolino. Vsi večeri so minili z vsaj malo glasbe. Naj si bodi v zasilni kuhinji, ali okrog ognja pod zvezdami. Od sobote do nedelje je sledilo merjenje najdenih jam, z iskanjem novih. Teren nam je postregel predvsem z brezni, od 10 pa vse do 70 m globine. Pogosto so se brezna končala z velikimi dvoranami. V najgloblji je izrazito pihalo, nadaljevanje smo že locirali. Spominja namreč na trnovsko Belo Grižo 1: brezna se izmenjujejo s stopnjami navzgor in zožitvami. Skupno smo izmerili 21 novih jam. Blizu partizanske bolnice Ogenca smo našli brezno, ki smo ga posvetili Mimici, pogumni bolničarki, ki je v bližnji jami skrivala ranjence pred Italijani. Če bi le imela druga jama malce večji vhod … Nekje drugje smo našli ostanke orožja, v eni jami pa gozdarsko čelado (brez gozdarja).

Pa še lidarska statistika: od 21 “sedemk”, se jih je 16 izkazalo za jame, nove ali pa že registrirane. Nekaterim smo tako popravili lego tudi za nekaj 100 m. Od 38 pregledanih “petk” se jih je za jame izkazalo zgolj 8, ostalo so bile udornice. Prvi procent nam je bolj všeč, a vseeno ni povsem za zanemariti “petk”. Naš programer bo v prihodnosti poskušal povezati pozitivne zadetke z lidar lastnostmi. V skladu z jamarskimi trendi (čurkarjenje) in hkratnim pomanjkanjem časa za sledenje le-tem vam tako Matica ponosno predstavlja nov poslovni model: strokovno imenovan “Couch Cave Explorer”! Za vsakodnevno uporabo, predvsem se priporoča uporaba med brezdelnimi uricami v službi. Naj živijo jame! 🙂 Prvomajski kres je bil bolj družabni ogenj, saj se nobenemu ni dalo prestavljat klopc in stolov. Samooklicani piromani so vseeno poskrbeli za občasno razburjenje in bežanje pred iskrami. Večerni program so dopolnili obiskovalci iz drugih klubov. V torek smo zaključili kot se zagre: v čudovitem soncu smo počakali da dogori zadnji ogenj, spili zadnje ostanke piva, pojedli poslednje piškote, v čudovito melanholijo nas je popeljala Jaroševa glasbena genialnost.

Mimo tabora smo se privalili: Beki, Nataša, Uroš, Matija, Štefka, Jaroš, Blatnik levi + desni (da, sedaj imamo dva!), Marjan, Andrej, David, Stari, Marina, Vid, Diba, Špela, Shirin z Majo, Luka senior in Luka junior s punco, Čot, predsednik z družino, Laverdist, Mršek in Izi in še kdo.

Hvala Dušanu Černigoju iz Nea Invest za dovoljenje za uporabo hiše in namig o jami pod njo in Francu Kljunu – Frenku za vse informacije in pomoč!

Špela.

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi.