Poplavljeni Tosc
V soboto smo se Jure, Matic in jaz odpravili v Brezno na Toscu aka Habičev pekel. Ker smo v petek odgovorno proslavili ekvinokcij na Škufčevi domačiji, smo se zabuhlih oči iz Ivančne gorice odpravili nekaj čez 6 zjutraj. 3 ure smo švicali pojedino prejšnjega dne, preden smo dosegli vhod v jamo. Že ob gaženju po mokrem, talečem se snegu smo se spraševali kako kaj kaže z vremenom v jami. Jure se je vmes pridušal, da že od jamarske šole ni videl kapnika. Ker je bil Matic prehiter, smo ga poslali na krajši ovinek, na diplomatsko misijo v Vodnikov dom, pozdraviti oskrbnice in poskrbeti, da bomo imeli kje spati. V jamo smo se odpravili 15 čez poldne.
Že kmalu smo spoznali, da je jama nenavadno glasna. Hrumenje hudournika nas je spremljalo skoraj celo pot. Meandri niso bili več vlažni, ampak kar nagravžno mokri. Eno leto že nism bila v tej jami in selektiven spomin je naredil svoje. V spominu sem imela lepa brezna in prikupno dolge meandre, popolnoma pa sem pozabila na blatno gravžarijo v spodnjih delih, ki smo jo seveda premalo razširili. Tik pred deloviščem smo prišli do vrhunca povodnji – tudi na stran opremljena brezna nas niso obvarovala pred slapom. Jama je poskrbela, da se nismo preveč zabavali. Ko že misliš, da si na varnem pri pritrdišču, pa ti uide vrv iz rok in te zanka odnese direktno pod mrzel tuš… Na delovišče (-490 m) smo prišli po slabih treh urah. Kmalu smo ugotovili, da se bomo morali upreti mrazu z vsemi sredstvi. Še danes nas bolijo vratovi od sklanjanja pod šotorčkom iz astro folije. Dva sta se stiskala, tretji pa je kopal. Čez štiri ure smo se prekopali skozi ožino v 3 m globljo kamro. Tam pa doživeli še metaforičen hladen tuš, ko je prepih pobegnil v neprivlačen podor v stropu.
Rahlo razočarani smo se odločili, da se naša izmena tu konča, v podor nismo lezli. Hrumenje slapu je vmes še naraslo. Ob 20h smo se podali proti izhodu in se že v prvih 50 m namočili do gat. Za nami je bil dolg dan, prasice niso bile nič lažje in vzdušje ni bilo na vrhuncu. A mogočno hrumenje podzemne reke te ne pusti ravnodušnega in kljub premočenosti nisem mogla, da ne bi občudovala moči butajočih slapov in odmevov z dna brezna, kjer se je gmota vode divje zaganjala v nestabilen podor. Kot bi poskušal pobegniti iz žrela besne zveri, njena moč pa te žene hitreje in odločneje. Nekje na -350 je Jure začel omenjati, da ima dovolj. Utrujeno se je zazrl v tla in zagledal lastni palec, kako mu kuka iz škornja. 50 m višje je začel omenjati, da nikoli več ne gre v to jamo. Nekaj neskončnih meandrov in luž po tem se je stavek spremenil v “nikoli več ne grem v nobeno jamo”. Prekaljena mačka v “nikoli več” sva se mu samo nasmihala in mu naštevala kako malo meandrov in brezen je še do konca jame. Začel je razmišljati o prestopu v turistično nižinsko sekcijo, kjer ne bo trpljenja, pa še nagravžen jamski kič bo spet lahko občudoval. O pavzi ni bilo govora. Šele pod zadnjimi brezni (-150) smo zadihali, saj smo že skoraj zunaj.
Zunaj nas je pričakala topla črna noč brez zvezd. Oddaljeni bliski so vedno pogosteje razsvetljevali dolino in vršace okoli nas. Sneg se je še vedno veselo topil, a na srečo nas vsaj zunaj ni zeblo. V temi sem prisluškovala oddaljenemu mrmranju vode in kamenja nekje pod Triglavom, ko sem zaslišala prediren krik veselja in kletvic. Nasmehnila sem se ruševju iz katerega je prikolovratil navdušeni Jure. Premagal je jamo in sebe in že plaval v oblaku zadete sreče. Uspešno smo vzgojili novega odvisnika, ferajnu še ne kaže konca :).
Ruzaki so pridobili kakšne 10 kg vode in odspotikali smo se do Vodnikovega doma, v katerem je kljub pozni uri gorela luč. Ob dveh zjutraj smo v jedilnici pozdravili zadnje prešerne goste.
Zjutraj smo ob odličnem domačem kruhu občudovali turiste, ki so v adidaskah in z vrečkami na nogah spraševali, če je pot do Triglava prehodna, kljub napovedi dežja in mestoma snegu čez kolena. Ob pol 10 smo se poslovili od šefic in se odvlekli proti dolini. Pod Jezerci sem pripomnila, da še dobro da nas dež ni ujel ko smo bili še v hribih. Padlo je vprašanje o definiciji hriba in zavedla sem se, da sem prišla v jamarsko šolo kot nekdo, ki je Šmarni gori rekel gora, zdaj pa so hribi samo še nad gozdno mejo.
PS: jama ima še nebroj odcepov v zgornjih delih. Še zdaleč ni konec dela! Hvala super ekipi Vodnikovega doma in PD Srednja vas v Bohinju za gostoljubje!
Za Matico zapisala Špela
Fotografije si lahko ogledate na povezavi.