Pokljuška izkopanka 3

V nedeljo 3. junija je bila tretja akcija v Pokljuško odkopanko. Udeležili smo se je Jure, Diba, David, Garmin, Vid, Nika in Špela. To pot smo bolje šteli: odkopali smo 137(+-3) veder materiala.

Zgodnji odhod nam nekako ni uspel, pa še pofočkat smo se morali na volišča. Garmin nas je tako klical, da je že na Pokljuki, medtem ko smo bili še na avtocesti. Sledila je kava in zajtrk, nato pa smo poleteli proti jami. Nad Trubarjem in Platonom smo sestopili s snega v čudovito divje zeleno in nadvse bujno ruševje. Nika in Vid sta se tu spoznala z novo jamsko tehniko: tree-swimmingom. Vaterpolist in plezalka sta kot nalašč za dejavnost, ki vključuje plavanje in drevesa, tako da ni bilo težav.

Prvič smo videli vhod v jamo, kakršen dejansko je. Ko ga je zagledal še Kranjc, pa je vzkliknil: saj jaz sem v tej jami že bil! Očitno takrat ni bila perspektivna … Močno smo mu nasprotovali, ko je vprašal, če je delovišče še na dnevni svetlobi. In nato tiho priznali, da bi, ob ugasnjenih lučeh, morebiti res celo zaslutili izhod. Matematik je prevzel štetje veder in zdržal je skorajda do 120-tega vedra, preden mu je koncentracija popolnoma popustila. Verjetno je bil lačen. Prepih se je tokrat meril v mikrobatistih (ugotovili smo, da se mikrobatist sliši bolje kot mikrodibatist, zato bomo verjetno preimenovali enoto. Njen eksponenten doprinos k celokupni evforiji perspektivnega delovišča se s spremembo imenovanja kakopak ne spremeni). Krajnc se je pognal na čelo in najprej zasul nadaljevanje, nato pa nas podučil, da moramo brežine vkopati in jih utrditi pri naklonu 30 stopinj. Ko so bile brežine utrjene, delovišče izpraznjeno, prepih pa je menjal predznak, nas je podučil še o geologiji.Dana jama je bila nekoč glavna odvodnica vse Viševniške vode. Kar je dobro. Subhorizontalen (ne razumemo sicer, zakaj ne sme biti poševen) rov se nadaljuje do izvirov. Še boljše. Tisti del, da je najverjetneje zasuta do Rudnega polja, pa smo preslišali, saj ne ve, kaj govori.

Po 4 urah in pol vlečenja, potiskanja, valjenja skal in sem ter tja solzenja ob nadvse vztrajajočih ostankih tretjega člana smo si izborili svoje suženjske pravice in se podali na sonce. Saj smo že pred tem malo bežali na površje, a kaj ko nas je jezen glas vedno znova pozval nazaj vlečt … Zunaj je bilo tako prešerno vzdušje, da je neimenovani cepec (bila je v resnici cepka, a kaj, ko slovenščina ne premore ženske oblike tega duševnega stanja) dobil idejo, da se v dolino spustimo po najbližjem grabnu. Kot da ni ta cepka enkrat tega že naredila. A takrat je imela 100 m štrika v ruzaku, to pot pa ne. Seveda smo se ustavili pred prepadom (v spominu ga je imela manj strmega) in posledično zagazili v najljubšo rastlino tree-swimmerja: ruševje. Sveža pripravnika sta tehniko šele razvijala, zato sta mnogokrat izginila pod izstreljenimi vejami. Pravi treeswimmer pa ve, da se mora pretvarjati, da hodi po vodi. Po mnogo krikih veselja nas je Matic popeljal po eni izmed kozjih stezic do nekih prastarih jam (kjer prastaro pomeni pred mojim štetjem), ki imajo bojda potencial. S Krajnčijem sta se v spomin na stare čase sporekla, katera jama je katera in katera ima sploh prepih, nakar smo smeli nadaljevati pot v dolino. Dan smo zaključili v Potepuhu, kjer je Matic sesul sistem z naročilom vegi pice s šunko. To pot kapitalno, kar trikrat je bilo potrebno posvetovanje, ali je zadeva sploh izvedljiva.

Za Matico zapisala Špela

Več fotografij najdete na tej povezavi.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,