P4 – jebena prečka

Ta vikend je potekala ena izmed tistih akcij o kateri se ne bo pelo pesmi, a so nujno potrebne. Dolgotrajna, boleča in brez enega izmerjenega metra. Bila je uspešna!

V petek smo šli, Garmin, Diba in Špela. Nekdo je predolgo spal, enega so še na šihtu rabili do 12h, tretji pa je panično skakal od zobarja do zobarja, ker naj bi mu pol čeljusti zgnilo. Čeljust se je izkazala za celo in ko smo že močno zamujali, smo v pol ure spakirali, šli po pozabljeno robo na ferajn in oddivjali proti Bovcu.

Do blagajne na A postaji smo prišli 13.55, 5 min pred zaprtjem in še v pravem času, da so nas spustili na žičnico. Z vsakim prepotovanim metrom smo se bolj smejali, snega kar ni hotelo biti (razen na cesti do B).

Štartali smo s krpljami, a kaj hitro presedlali na dereze, vsaj tisti ki smo jih imeli. Neimenovani član pa je klel vse jasnovidneže, ki so nam šlogali gaženje, a niso omenili poledenelih skal. K sreči je neimenovani član navajen vsega hudega in tako je pač z zobmi grabil za led in vseeno cel prišel do cilja in nazaj.

Spraševali smo se kam je šel ves tisti zapadli sneg in ga našli v novem bivaku pri Skalarju. Na notranji strani panoramskih oken. Očitno so pozabili tesnilo vstavit med spoje :).

Kjer je bil sneg, se nam je v mehkem in nič preobraženem pršiču udiralo kakšne 20 cm, če si slabo stopil pa do kolen. Znova smo se naučili, da spletne kamere ne lažejo in če kažejo, da ni snega ga pač ni, tudi če vremenarji in snegoznalci pravijo da bo plazilo. No, priznam, poletna pot na Visoki Kanin, tam preko melišč, je izgledala nevarno. Še sreča, da po novem poznamo pravo, hitrejšo pot. Vseeno smo pridobili eno poškodbo, modrico na mečih. Če bi bile dereze nabrušene, bi imeli zrezek.

Ob mraku smo prišli do jamarskega bivaka in že ob 21h spali kot dregetajoči polhi. Tudi podstrešje tega bivaka je malo zasnežilo in ko smo ga očistili kolikor smo lahko, smo se odločili da spimo v spodnjem prostoru. Napaka, ki smo jo popravili prihodnjo noč. Prespali smo budilko in po 13h urah spanja, ko je sonce odtalilo bivak in ogrelo ozračje, le pomolili nosove iz spalk.

V jamo smo vstopili ob 13h. Najprej smo preopremili Egotrip, zamenjali dotrajano vrv in poskrbeli, da se ne drgne več. Nato smo se razdelili v dve ekipi. Garmin je preopremil vse slabo opremljene dele pod Belim Cvetom, kjer smo, še preden smo vedeli, da jama gre, le improvizorično opremili. Z vrvjo, ki jo je dobil, ko je porezal vse odvečne konce, je opremil brezno vrh Odmeva temine.

Torej, ko prideš v dvorano iz katere se odpre 200 m šaht, je na drugi strani dvorane luknja, kjer kamen pada. Po pričakovanjih se jama obnaša popolnoma v nasprotju s pričakovanji in namesto, da bi se luknja združila z že poznanim šahtom, je brezno zavilo vstran, od velikega šahta pa ga loči blatna in nič kaj prehodna stena. Garmin je obvisel 10 m nad polico in poročal, da se brezno nadaljuje. Zdaj vemo, kam se odteka vsa voda zgornjih delov.

Z Maticom sva medtem plezala prečko. Nič novega. Razen lokacije – prečka se nahaja 150 m nad tlemi Odmeva temine. Najprej sva splezala 15 m navzgor, stran od vseh nestabilnih blokov, potem pa po obodu brezna, nekje 20 do 30 m horizontale, do Renejevega okna. Predirljivo žvižganje padajočega kamenja, podkrepljeno z odmevi vseh odbojev in padcev, je ustvarjalo nelagodno in strašljivo atmosfero. A človek se navadi vsega in sčasoma je tudi globina pod nama postala samoumevna. Vse dokler se ni Matic zaplezal, tik pod vstopom v okno, kjer nama je dokončno zmanjkalo vrvi. Z zadnjimi atomi moči in zadnjimi vzdihljaji akumulatorja je navrtal 23-ti fiks.Kdor kaj hodi z Dibo po jamah ve, da ti zadnji atomi le redko pridejo v akcijo. Zato sem bila toliko bolj zaskrbljena, ko sem drugi konec 40 m vrvi navezala na pritrdišče in se zavedala, da mora sam odštrikati kar je zaštrikal.

Po dolgotrajnem prepenjanju od fiksa do fiksa in vozljanju prečke ter štukanju koncev na moji strani, da sva dobila še ključni meter štrika več, sva le zaključila odisejado. Za oknom je fosilni rov, ki se zlagoma vzpenja 10 m. Pobočje je enostavno prehodno, a upoštevajoč 150 m padec ob zdrsu, ne brez varovanja. Čaka na prihodnjič.

Ob 21h smo se dobili v dvorani vrh Odmeva temine in ob 22h štartali proti površju. Merilce smo nosili na sprehod, ko je Krajnc omenil da moramo še izmeriti novo brezno sva se le nasmejala.

Ob 4h zjutraj smo pogledali v zvezde. Dozo “nevarnega hribolazenja “smo dobili, ko je Matic razbil čelado na pobočju pred jamo – na skali na katero je stopil že 100x, a nikoli ravno prav narobe. Ob 12.30 smo se odpravili proti žičnici, neimenovani član kar bos, je imel dovolj krpelj.

Sonce je poskrbelo za prve letošnje opekline, bar na smučišču pa za težko prisluženo pivo. Nato smo stestirali Caso Monte, gostilno v dnevni sobi, do katere te pripelje makadam. Dobre pice imajo!

Avtor prispevka: Špela Borko
Avtor fotografij: Matic Di Batista

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,