P4 globok 1054 metrov!

V petek, 17. 8., na dan, zaradi katerega lahko danes prekmurskemu Lainščku rečemo »naš čovjek« namesto »a mi emberünk«, je ekipa v postavi Flisa, Klemna, Lojzeta in pišočega odšla na Kanin. Po končanih radničkih obveznostih smo štartali iz Ljubljane ter se odpravili proti Jesenicam. Na poti do Gozdeca smo se okrog 17. ure ustavili na B postaji, ker smo videli da žičnica še vedno laufa. Skozi vrata je prišel, ne preveč navdušen, zaposleni, ki je le še čakal kolega, da se pripelje iz zgornje postaje in skupaj odideta v dolino na pivo. Po pričakovanjih torej, smo s hojo začeli okrog 18. ure. Lojze je na najboljši aplikaciji na svetu prižgal še track in smo šli. V jamo smo se spustili okrog 22. ure. Ob pol drugi uri zjutraj smo na bivaku začeli s pripravo okrepčilnega napitka. Potem pa šok. Ročka na gorilniku se ni in ni hotela vrteti. V 45min, ko sta se Lojze in Jaka mučila z ročko, sva imela s Klemenom dovolj časa za kontemplacijo in že ko sva se skoraj sprijaznila z idejo 4-stopinjskih hrenovk, je nad Flisom posvetila čelka. »Kaj pa če udarimo s kladivom po njej!?« je rekel in po nekaj natančnih udarcih Lojzeta se je res zavrtela. »In vendar se vrti!« ali zgodba o tem kako za lačne jamarje nobena prepreka ni nepremostljiva. Po topli pašti, s toplimi hrenovkami, s toplo cedevito, smo se utrujeni odpravili spat.

Sonce je bilo kjer je bilo, ko so mladi jamarji pogledali iz šotora. Do 12.30 so prisvetile že vse štiri čelke, mogočna globina Odmeva temine pa nas je streznila bolj kot jutranja kava. Nad Infinitumom smo si nadeli vrečke in že sem drvel proti dnu. Legende pravijo, da so jamarji sposobni izjemno hitrega prepenjanja na štrikih kjer kaplja in v naslednjem trenutku sem že bil na pritrdišču pred zadnjim štrikom. V Infinitumu sta šla Lojze in Flis nato pogledat podorno dvoranco nad povezavo smrti, da bi najprej preverili šaht, a ga nista našla. Sklenila sta da gresta do povezave smrti in medtem ko je Jaka opremljal šaht je Lojze še malo hodil po dvorani in se na najnižji točki zmuzal v ožino ter vrgel kamen, ki se je kotalil nekaj sekund, vendar ni bilo čutiti nobenega prepiha. Naj bo to opcija, ko ostalo odpove. Potem se je še malo sprehajal po dvorani ter našel še eno opcijo, ki pa je tokrat imela blazen prepih. Sigurno za sprobat, potrebno veliko kopanja.

S Klemnom sva odšla proti povezavi smrti. Zaril sem se v podor in kmalu prišel do ožine s prepihom, za katero se je slišala voda. Ožina je bila preozka, zato sem izkopal nekaj kamenja na dnu in na srečo se je spodaj razširilo. Spustili smo se po ožini ter prišli na polico ob breznu, ob robu katere je tekel slap. Lojze je odšel naprej opremljat, s Flisom pa sva se vrnila nazaj in začela z merjenjem. Po prvem šahtu smo prišli v dvorano, ki se je na večih koncih nadaljevala v naslednje brezno. Lojze je oddrvel opremljat naprej, Flisu pa se je od vznemirjenja tako mudilo, da mi je pozabil kazat točke za merjenje, zato sva zadnje dele izmerila s Klemnom. Tako se spustiva še po zadnjem šahtu in prideva do skalne luske nekaj metrov nad tlemi iz katere je bilo potrebno splezati. »Nekaj metrov prekratek štrik nas pa že ne bo ustavil pri raziskovanju!«, zavpije Klemen navdušeno. Na dnu smo potem prišli do prehoda, ki gre v podorno dvorano. Ta pelje do kolektorja, ki se konča s slapom v cca 15m globoko brezno, v katerega se brez štrika nismo mogli spustiti.

Zadovoljni smo se vrnili do Houstona, naslednji dan opis hrane iz »nekaj ampak bolj malo uporabnega« spremenili v dejanski seznam, ter se odpravili proti površju. Ob 20.30 je iz jame prilezel še zadnji, nato pa se je začelo iskanje večerje. S kebabom (ob 1.30 v nedeljo zvečer!!) nas je v Kranjski gori rešil šele Alebon, večna čast in slava mu. To je vse, imeli smo se lepo.

Vid, Lojze

Poročilo si lahko preberete tudi Facebook strani: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,