O Romeo, Romeo, wherefore art thou Romeo?

Prvi vikend novembra smo kar dvakrat obiskali Romea.

Sobota 3. 11. 2018:
Ker so nas vremenske napovedi malce prestrašile, smo se v soboto Ester, David, Lojze, Beki in jaz iz Ljubljane postrgali šele okrog pol desetih. Nekaj čez dvanajst smo začeli gristi v hrib, po nekaj neomenljivih pripetljajih pa smo se v le malo manj nagnusno mokro jamo kot na prejšnji akciji spravili že ob zgodnji pol tretji uri. David, Lojze in Ester so šli
na -150 raziskat okno, ki ga je prejšnjič opazil Matic. Zanihali so se noter, ga opremili in izmerili. Poveže se nazaj v naslednje, že raziskano, brezno. Namerili so 105 metrov, od katerih je nekaj morda že izmerjenih. Ker so bili hitri, so pregledali še eno brezno par 10m nižje. Ki se tudi poveže v isto brezno, samo nekoliko višje kot prej omenjeni deli. David in Ester sta se odpravila proti izhodu (Ester je bila Ljubezenska oćina menda neznansko všeč in je lahko dodobra izkoristila svoj besednjak), Lojze pa proti nama z Beki, da prinese merilce še v spodnji del jame. Ko bi le vedel, da je njegovo kurirstvo zamanj …

Z Beki sva se podala nad brezno, ki vodi do druge povezave s Trubarjevim dahom (-300), kjer je ostalo nekaj nepregledanih oken. Na poti dol je Beki, avtorica osnovnega zapisnika Romea, občudovala nove dele jame. Na delovišču sem začel opremljati prečko po levi strani brezna, pa sem kmalu ugotovil, da se brezno za ovinkom ne konča in bo boljše iti po desni. Skobacal sem se nazaj, si vmes ogledal situacijo in z Beki sva sklenila, da se najprej zanihava do spodnjega okna. Spustil sem se v brezno in ugotovil, da se ne morem od ničesar odriniti, ker sem visel v zraku. Po nekaj poskusih, ko me je dodobra zavrtelo, me je Beki rešila tako, da je od zgoraj vlekla moj spodnji konec vrvi, jaz pa sem se gugal proti polici z vse večjo amplitudo. Končno sem jo uspel zagrabiti za rob, se povzpel nanjo in zavrtal fiks. Beki je prišla do mene, splezal sem še krajšo stopenjco, opremil in končno sva lahko pogledala v luknjo, ki naj bi bilo okno. Zadaj je manjši prostor, bolje rečeno razpoka, in po nekaj plezanja na frej mi je Beki sporočila, da pravzaprav stojim na pol metra debeli luski, ki se je odluščila od stene brezna. Po hitrem postopku sem zapustil prostor in odpravila sva se nazaj, 15 metrov višje. Začel sem plezati po desni strani brezna in ravno sem začel pripravljati Y, s katerega bi lahko ekipa naslednji dan nadaljevala plezarijo, ko se nama je pridružil Lojze. Povedati sva mu morala, da nimamo ničesar za izmeriti, tako da je lahko zgolj počakal, da sem jaz končal s štrikarijo in smo se po toplem napitku odpravili proti izhodu. Na poti ven sem še razopremil en štrik, ki mi je povzročil toliko preglavic, da bom raje izpustil opis dogajanja, ker bi bilo sicer poročilo dvakrat daljše. Iz jame smo prispeli zelo lahkih nog – skoraj vso opremo smo lahko pustili v jami – ter bolj ali manj brez incidentov malo do polnoči. Ester in David sta takrat ravno prišla do avtomobila, ki sta ga že začela odtajati. Toyota namreč še vedno nima popravljenega gretja. 🙂 Okrog enih smo bili pri avtomobilu vsi, pojedli smo še izvrsten jabolčni kompot in se odpeljali nazaj proti Ljubljani. Pico smo tokrat izpustili, ker smo imeli preveč dela z brisanjem vlage z oken.

Jure

Nedelja 4. 11. 2018:
Ker sva se z Maticem odločila, da si želiva (bolj) suhe jame, sva nasledila prvo ekipo v nedeljo. Prvotne plane, odhod ob 7h, sva z največjih užitkom prespala za debelo uro. Sonce je posijalo kmalu nad gozdno mejo in kar težko sva se postrgala v jamo. Jama je bila dosti bolj prijetna kot v sredo, le tu in tam kakšno rosenje. Oddrvela sva do delovišča na -300 i nešto, kjer sva našla vrvi Juretove plezarije v popolnoma drugačni konfiguraciji, kot sva pričakovala po opisu. Odločila sva se, da najprej napadeva okno cca 15 m višje. Matic je sredi plezarije, razkrečen nad 100 m breznom, tresoče držeč švohotne oprimke, nekoga preklel do obisti. Narobe obrnjene ploščice na fiksih, ki jih vse prepogosto srečuje v kočljivih trenutkih, očitno niso zgolj disleksija, ampak grda zarota!! Pripravite se, naslednjič bo gledal pod prste vsakemu v radiju 20 m okoli gospodarstva. Vseeno je splezal do meandra s prepihom. Ki po 5 m pade v Viharniku sosednje brezno. In nadaljeval po vrhu meandra, še 5 m naprej, ki pade v Viharnik. Sir torej. Spustila sva se še do enega okna nekaj metrov nižje. Prišla sva v votlino sredi brečastega zlepka, brez prepiha, ki naju je vodila do brezenca, ta pa do razpoke s podorom. Razpoka mi ni bila všeč, zato sem Matica prepričala, da ziher pride v isto. Izmerila in razopremila sva plezarijo, povezala fajle z meritvami in ugotovila, da mogoče pa ne pride čisto v isto. A dovolj blizu, da sva šla mirne vesti ven, z novimi 78 m poligona.

Razopremila sva ta del jame, skuhala čaj in se podala zvezdam naproti. Malce sva opazovala potencialna nadaljevanja, malce se praskala po glavi ob meritvah, ki kažejo brezna tam, kjer jih ni in malce preklinjala Ljubezenski meander. Matica sem zunaj poslala naprej, da sem se lahko v miru prekopicevala čez mokro skalovje. Miru je bilo konec, ko sem se iz ljubke zvezdne noči spustila v srhljivo meglen smrekov gozd. Temu primerno sem pojačala tempo in do avta skorajda pritekla. Očitno le ne hodim s hriba tako hitro kot bi lahko, če bi se potrudila :).

Špela

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,