Novoletno Renejevo brezno
Ker se praznikov ne spodobi preživeti na površju, smo šli. V petek, 25.12., se je nosaška ekipa, pod vodstvom Dibe in z nepričakovanim bonusom v obliki Yetija podala v jamo. Vsak oborožen z zajetno transportko so odšli na mesto zdajšnjega nadaljevanja (fosilec smer 130) in tam postavili novi bivak.
V soboto, 26.12. je v jamo vstopila raziskovalna ekipa. Nosači so se ta dan odpravili proti površju in srečali smo se ravno pod Zadnjim šahtom. Diba je medtem kopal stopnice do toaletnih prostorov novega bivaka imenovanega Golobnjak. Nosaško ekipo je ves čas zabaval naš član Yeti, ki je iz jame izstopil na svoj 62. rojstni dan (čestitamo verjetno najstarejšemu obiskovalcu tisočmetrce) in je imel o mukah zrelih jamarjev, ki gredo na jurja baje veliko za povedati:).
Od nedelje do torka smo razkrivali skrivnosti Kaninskega podzemlja. Energijo smo usmerili v dve delovišči. Sanje o bypassu Minotavra se žal še niso uresničile. Dvorana v kateri smo nazadnje obstali se spusti 50 m globoko, kjer se konča z mokrim podorom, po katerem se lahko spustiš še kakšnih 20 m. Dno dvorane pa zavije stran od Minotavra.
Smer 130 pa je izpolnila pričakovanja. Po 15 m stopnji navzgor se fosilni rov lepih dimenzij (3×3 m) nadaljuje, strma pobočja navzdol se izmenjujejo s krajšimi izravnavami. Tako gre rov naprej dobrih 200 m. Vmes ga preseka brezno, ki se nadaljuje z zabavnim meandrom z mnogo stopanjami proti Copacabani. Vode iz teh delov se torej še vedno stekajo v sifon, prepih pa gre od Copacabane navzgor ter se pridruži toku zraka v fosilcu (še vedno je vleklo v jamo). Na trenutnem mestu obstanka fosilni rov zopet preseka brezno, to pot s podorom, ki je rov zasul. V upanju na obhod smo cca 100 m pred podorom splezali 30 m višje, v zgornji, manjši rov, prav tako prekrit z mivko. Tudi ta se je po 100 m žal končal v istem podoru. Šli smo nazaj dol in se spustili med podor. Fosilni rov se nadaljuje v smeri 130, začrtali smo že najbolj optimalen prehod čez podor. Za ožino se vidi večji prostor, katerega stena je, tako kot po celem fosilcu, prekrita s črnimi sigastimi strukturami. Prepih na danem mestu je izreden. Prepih je bil drugače po jami minimalen, ob izstopu se je ravno začel obračati v zimskega. Možni nadaljevanji: ali direktno v podor, ozko, a brez pasu prehodno že zdaj, zaradi nestabilnih skal si vanj nismo upali (po drugi strani smo ob izhodu opazovali podobno nestabilne zadeve v Minotavru in še kje, zaključek je, da potrebujemo norca, ki upa potrditi, da se zadeva ne bo sesula); ali pa širiti skalni blok, ki z ene strani zapira rov, ta se sigurno ne bo sesul, vprašanje pa je, kaj bodo na to porekle “manjše” skale naložene naokrog. Zaključek: smer 130 se ohranja, trenutno je fosilc dolg cirka 700 m, še 5x toliko pa smo v Mali Boki. Izmerili smo 792 m, skupaj z novembrsko akcijo (742 m) je jama v letu 2015 daljša za 1534 m.
V jami je bila suša. Kolektor je bil praktično povsod prehoden po dnu. Pleg suše so bili v jami še virusi trebušne gripe, zadnji oboleli je na Gabrčku izbruhal želodec, oblekel pas in v mukah prižimaril na sončno popoldne 31.12.. No, prav zadnji smo trpeli še na površju, na novega leta jutro, a tu ne izključujem posledic praznovanja. Drugače ugotavljamo, da Gabrček pospešuje tudi izhod, ne le prebave, Garmin je v obupu neudobja bivak zapustil sredi noči in že ob 7 zjutraj občudoval lepote ledenega jutranjega Kanina. Baje je bilo mrzlo. Sledeča novoletna zabava na jamarskem bivaku naj ostane stvar ustnih pripovedk. Je pa bila, glede na izčrpanost ekipe, ena bolj kulturnih v zadnjem času :).
Tako kot vse, tudi ta akcija ne bi bila izvedljiva brez sodelovanja. Hvala Urošu Kunavru za odlično izdelan bivak, zunanji ekipi za super dobrodošlico, Beki in Jerci za tone ričeta in novoletno večerjo, nosaški ekipi za vso robo, ki so jo spravili dol in gradbena dela na dnu, Jozlu za načrte in tako dalje, saj vsi veste. Zunanji jamarski bivak se je ponovno izkazal za nepogrešljivega, zahvaljujoč zunanjcem smo ga obogatili za kupec konzerv jot, špagetov, cedevit in šnopca. Posebna zahvala gre Anžetu Oblaku, ki nam je do zunanjega bivaka dostavil velik del robe, ekipo pa moralno podprl s kapami :).
Nosaška ekipa: Matic Boršnak (KŠJKSSV), Miha Stout (JKŽ), Matjaž Božič (DZRJSRD) in Rok Stopar (JD Dimnice Koper).
Kulturno-zgodovinski odsek: Jurij Andjelić-Yeti.
Raziskovalna ekipa: Matic Di Batista, Tomaž Krajnc, Matej Blatnik, Jaka Flis in Špela Borko.
Zunanja ekipa pred in po akciji: Anže Oblak, Aleksandra Krajnc, Behare Rexhepi, Ester Premate, Andrej Drevenšek, David Škufca, Jaroš Obu, Mitja Prelovšek, Aja Zamolo, Drago Borko in Primož Jakopin s prijateljico.
Izdelava bivaka: Uroš Kunaver.
Vsi ostali našteti so člani DZRJL.