Novice s Tosca

V minulem vikendu sva z Beki imela na voljo 38 ujemajočih se ur med koncem in začetkom delovnega časa. Izkoristila sva jih temeljito, za širjenje ožine pri dnu Brezna na Toscu.

Na Pokljuko sva se odpeljala v soboto po službi, nekaj po sedmi uri zvečer. Prespala sva, vstala malo po četrti, se hrabro  zapodila do vhoda in okrog devete vstopila v jamo ter se brez presenečenj spustila (skoraj) do dna.

Zadnje brezno v jami je nastalo ob prelomu in je v tlorisu podolgovate oblike. Dno pokriva podor, najnižja točka je med bloki nekje na sredini, kamor v slapu pada tudi jamski potok. Najin cilj je bila ožina nekaj metrov višje, v enem od kotov brezna. Dostopna je po vrvi, ki jo je na prejšnji akciji pritrdil Matic in ki nas pripelje na dokaj obsežno podorno polico, nagnjeno stran od brezna. V luknji na njenem koncu se lahko prek podornih blokov splazimo do točke, kjer se leva in desna stena preveč približata, da bi jamarju omogočali prehod. Vrzel med njima je večinoma zapolnjena s podornim materialom, dva metra nižje pa ne. Skozi luknjo, ki se odpira tam, vrženi kamen pade nekaj metrov. Matic je tudi povedal, da vanjo močno piha – in res je tako, ožina “posesa” velik del jamskega prepiha, če ne kar vsega.

Desna stena ožine je močno razpokana, dojemljiva bolj za macolo, a kaj ko ni prostora, da bi dobro zamahnil. Tako sva se bolj posvetila levi, kompaktni, in jo obdelovala dokler se ni akumulator vrtalnika izpraznil. Veliko zabave nama je prineslo tudi umikanje drobirja iz spuščajoče se ožine z ozkim vhodom – morda bi bilo bolje, da bi s širjenjem začela malo prej. Ožina ostaja neprehodna, Beki pravi da bi s še eno vrtino prišla skozi, meni se zdi, da bi bila potrebna še ena akcija podobna tej.

Po koncu širjenja sva si privoščila topel obrok, potem pa odšla na dolgo pot proti površju, ki sva ga dosegla okrog devetih (in spotoma spoznavala vpliv blata na muzejski krol). Beki je komaj verjela zgodnji uri – izkušnje z zamudnostjo  vračanja iz jam, kadar je utrujena, so očitno zastarele, ne da bi to opazila. 🙂 Pred jamo sva se ob večerji, med katero sva  dovolj uspešno ignorirala bliske planšarjeve luči na Velem polju, da nad naju ni poslal reševalcev, sporazumela, da greva lahko kar naravnost domov. Uro kasneje sva to možnost popolnoma izključila, ob enih zjutraj pa si pri avtu nad Rudnim poljem nisva znala razložiti, kako se je lahko nekaj ur hoje tako neznosno vleklo. Pod avtom je na naju čakal dar ekipe iz Trubarja – najboljše pivo Union vseh časov. Po njem se je odlično spalo do šestih, ko naju je budilka spodila iz spalk in na šiht …

Na polički pred ožino so za nama ostali macola, špica in pesek, namenjeni uporabi na naslednji širilni akciji. Upajmo, da kmalu. 🙂

Matija