Kako smo šli v Pokljuko na piknik

… ali kako smo šli v Pokljuko na piknik.

Že v soboto zvečer je Lippe dostavil Špelo in Gašperja v Gorje do Dibe, ki se je uril za reševalca. Tam smo pojedli enolončnico, ki jo je sponzorirala JRS, nato pa je šel Lippe domov zaradi zdravstvenih razlogov. Naslednje jutro smo ugotovili, da spanje v bližini jame ne pripomore k zgodnejšemu začetku akcije. Pred jamo smo bili nekaj pred 10. uro in v jamo smo šli okoli pol enajstih.
Za v jamo smo se oblekli v stilu zadnjega krika mode – PVC vrečke – in po približno 3.5 urah dosegli dno (ne preveč premočeni). Zanimiv je prepih, ki se v zgornjih delih obnaša kot, da je jama zgornji vhod, od Pit Bulla naprej pa ravno obratno. Sploh zanimiv je prepih v teh velikih delih, ki je nenormalno močan.
No, začeli smo z opremljanjem nadaljevanja, ki je sledilo v dveh stopnjah v večjih “dvoranah” do začetka meandra na globini okoli -470 m. Jamo smo nato opremljali do globine -507 m, kjer je bilo nadaljevanje v manjšem slapu. Tu smo se odločili, da bomo nadaljevali drugič. Na tistem mestu prileti z leve še en pritočni meander.
Nekaj metrov nad -500 smo nato opravili še to, zaradi česar smo prišli v jamo. Gašper je namreč s sabo tovoril dve pleskavici, Asistentka pa dozo zelenjave, tako da smo si tam privoščili manjši piknik. Verjetno sta bili to prvi pleskavici, ki sta se spekli tako globoko pod zemljo. Ob pol sedmih smo se odpravili proti površju in razen problemov z vonjem po čebuli, prišli iz jame okrog 11 h.