Izgubili smo jamo

Včeraj smo se Uroš, Špela in Garmin odpravili v Trubarja raziskovat. Na Pokljuko smo prišli že nekaj čez 8.00, saj smo preskočili obred jutranje kave v Gorjah. Do jame smo hodili dobro uro in pol, do 1400 m je bila steptana proga, nekje na okoli 1600 m se je začelo globje udirati, tako da je bil čas za krplje. Vhod v jamo je bil do vrha zasut s snegom. Ko smo odkopali do mesta pod steno, kjer je ponavadi možno zbrcati sneg v vhodno brezno, nas je čakalo novo presenečenje, saj je bilo polno nekih rovčkov, ki niso vodili nikamor, nikjer pa ni bilo tistega pravega za v jamo. Zadnjo uro kopanja smo tako ležali v ozki horizontalni luknji v snegu in s tiko iskali/kopali pravi prehod. Uroš se je zaradi pozne ure odločil, da ne gre v jamo, je pa naredil iglu pred vhodom, da bo naslednje kopanje lažje. Ob 14.15 sva se Garmin in Špela odpravila v jamo skupaj s svinjsko težkimi prasicami. Najprej sva izmerila že opremljene dele od globine -175 m do -250 m, nato pa sva še opremila nadaljevanje do globine približno -305 m in ga obenem že kar izmerila. Gre za stopnjasta brezna, po katerih ob strani tečejo curki vode, drugod pa le malo prši. Jama se na dnu nadaljuje v obliki ozkega meandra, v katerem sva opazila do zdaj najmočnejši prepih pa tudi največje karfjole v jami. Sam končni meander je prehoden v dolžini 20 m, možno da je prehoden tudi dalje, a nama se ni dalo več tlačit oz. dati dol pasu. Nazaj grede sva na globini cca. 270 m našla še odtočni meander, pregledala sva ga v dolžini 15 m, potem je bilo treba iti do kolen v vodo, kar se nama seveda ni dalo. Pa tudi videlo se je, da bi bilo potrebno opremiti naslednjo stopnjo. Ven grede sva preopremila še par malenkosti. Statistika akcije: 3 ure hoda, 4 ure kopanja, 9 ur jamarjenja.