Gouffre Berger

Sredi avgusta smo se Andrej, Ikarus, Fonzi (z družino), Beki, Matija, Stephie, Kiwi, Marina, David, Marjan in Uki  odpravili na enotedenski jamarski tabor v Vercors v Franciji, katerega namen je bil obisk brezna Berger – prvega brezna, ki je bilo raziskano preko globine -1000 m. Po enodnevnem potovanju smo imeli najprej en dan za počitek in priprave, ki smo ga izkoristili za ogled izhodišča za dostop do jame in nekatere druge kraje v okolici.

V ponedeljek smo se v dveh ekipah odpravili v jamo. Bolj zgodaj zjutraj je vstopila “hitrejša” ekipa v sestavi Ikarus, Fonzi, Marina, David, Marjan in Kiwi, ki je nameravala jamo obiskati brez vmesnega spanja na bivaku. Nekoliko kasneje pa smo šli v jamo še člani “počasnejše” ekipe (Matija, Beki, Andrej in Uki), ki smo poleg spanja na bivaku nameravali v jami tudi fotografirati. Po 230 m brezen smo prišli do potoka, ki teče po galerijah ogromnih dimenzij. Na -500 m se takoj za bivakom in dvorano trinajstih začne serija zelo lepo zasiganih pobočij, ki se spusti do -640. Do sem smo prišli brez problemov in sproti občasno fotografirali. V vodnem delu pa so nam kar precej dela dale prečke, ki jih je v tem delu jame res obilo. Malo pod Claudininem slapu smo srečali “hitrejšo” ekipo, ki se je že vračala navzgor, “počasnejši” pa smo nadaljevali pot navzdol in si vmes v Grand Canyonu privoščili malico. Na -900 smo se odločili, da se del ekipe vrne na bivak, dva pa sva šla še 100 metrov nižje do dna brezna Uragan (-1020 m), kjer sva se obrnila in se začela vračati proti bivaku. Za dodatno zabavo je takoj poskrbela vrv, ki se je v zgornjem raztežaju Uragana zataknila za kamnito lusko in je bilo treba požimarit kakšnih 15 m navzdol, da se je dala vrv sprostiti. Za nameček sva zgrešila še pravi izhod iz vodnega dela na -640 m in po nepotrebnem splezala kakšnih 40 m v nek kamin. Končno sva po 22 urah prispela do bivaka, kjer sta naju pričakala preostala člane naše ekipe. Na bivaku sva počivala kakšne 4 ure (medtem sta se druga dva člana ekipe že odpravila proti površju) in nato v 6 urah tudi midva izplezala iz jame. Tudi v tem delu ni šlo čisto brez zgubljanja – v nekem trenutku sva ugotovila, da tako ozkih delov navzdol grede ni bilo in se začela vračati z namenom najti pravo pot. Pa nama je čez nekaj minut nasproti prišla skupina francoskih lokalnih jamarjev, ki so nama suvereno zatrdili, da sva bila na pravi poti. In sva jim sledila. Po kakšnih 100 metrih so pa tudi oni ugotovili, da nekaj ni v redu in so izvlekli na plano načrt ter kmalu ugotovili, kje smo vsi skupaj zgrešili pravo smer. Še pred temo smo se vrnili do avta in v kamp.

Naslednjega dne smo vstali bolj pozno. Ikarus, David in Marina so se odpeljali domov, Beki, Matija, Stephie, Kiwi, Marjan in Uki pa smo se odpravili na “krajši sprehod” v hribe nad Lans-en-Vercors. Ko smo ravno parkirali so začele padati prve kaplje in po treznem razmisleku smo se odločili, da poskušamo nevihto preživeti ob kavi v Lans-en-Vercors. Odločitev se je izkazala za zelo pametno saj smo bili čez kakšno uro že nazaj v kristalno jasnem vremenu. Najprej smo se preko pašnikov in prijetnih gozdov povzpeli na Col de l’Arc od koder se odpirajo lepi razgledi na Grenoble. Že do sem smo rabili kakšni dve uri. Po malici smo se odločili, da obkrožimo naslednji vrh v grebenu in se preko Col Vert vrnemo nazaj do avtov. Sprva smo hodili po idilični poti, vrezani v strme travnike, kmalu pa se je začelo skalovje. Pot je postala bolj izpostavljena in zato smo morali hoditi previdneje, kar nas je precej upočasnilo. Dan se je začel počasi prevešati v večer, Col Vert pa je ostajal nekje v daljavi in začeli smo ocenjevati, koliko časa imamo še do tam in ali bomo pred temo nazaj (naj spomnim, da smo šli na “krajši sprehod”, ki smo ga začeli ob dveh popoldan). Po uri in pol smo le dosegli Col Vert in stopili smo na zahodno stran grebena nad Villard-de-Lans. Odrl se nam je pogled na čudovito gorsko pokrajino, posuto z rožami in obdano z apnenčastimi stenami. Čakala pa nas je še pot nazaj, ki se je bila zelo lepa (na koncu nobenemu ni bilo žal, da smo šli), čeprav se je precej vlekla. Po treh urah, ravno ob mraku, smo “krajši sprehod” po sedmih urah zaključili. Res pa je, da je treba vsaj kakšne pol do tri četrt ure odšteti na račun nabiranja gozdnih sadežev. Našli smo skoraj vse poznane gozdne sadeže (maline, jagode, borovnice) razen brusnic. Malin je bilo toliko, da smo se jih do sitega najedli.

V četrtek je bila slaba vremenska napoved, zato se del ekipe (Andrej, Beki in Uki) odpravil v Grenoble, Marjan in Kiwi pa sta šla s Poljaki v jamo. V Grenoblu sicer nismo odkrili nič posebnega (pa tudi rej nismo nič kaj naštudirali, kaj bi bilo treba videti). Našli smo zelo lepo urejen botanični vrt z rastlinjakom s tropskimi in puščavskimi rastlinami. Po kakšnih dveh urah sprehoda smo se vrnili v kamp.

Zadnji dan našega bivanja so šli Matija, Kiwi in Marjan v jamo Gournier, katere obisk smo planirali že pred odhodom, ostalim pa je bolj ustrezalo spoznavanje Vercora. Najprej smo v trgovini lokalne kmetijske zadruge nabavili obilico domačih sirov, nato pa smo se odpravili pogledat sotesko La Bourne, skozi katero pelje cesta. Ta nas je pripeljala precej na jug, zato smo se odločili, da gremo še mi pogledat vsaj do vhoda v jamo Gournier, ki 15 minut stran od turistične jame Choranche. Parkirali smo na velikem parkirišču pod slikovitimi stenami in se po široki turistični poti odpravili do vhoda v jamo Choranche. Pred jamo je zelo lepo urejen tematski park s tablami, na katerih je opisan nastanek jame in reliefa, v nišah, izklesanih v skalo, pa so razstavljeni različni predmeti od prazgodovinskih najdb do geoloških vzorcev. Tu smo srečali našo “jamsko” ekipo, ki je šla pogledat do v vhoda jamo Gournier in se je vračala na parkirišče po opremo. Potem smo skupaj nadaljevali pot (ki je bila še vedno široka, turistična varianta) do vhoda v jamo Gournier. Obe jami sta nastali ob stiku vodoravnih apnenčastih plasti z nepropustno podlago zato iz obeh teče voda. Takoj na vhodu v jamo je kakšnih 40 m dolgo jezero, za katerega je potreben čoln. Po dobrem kilometru v jami pa se pride do potoka za katerega je potreben neopren. Počakali smo, da je “jamska” ekipa preveslala jezero in počasi vrnili v kamp. Vmes smo si še privoščili malico v sotesti La Bourne.

V soboto smo se skupaj s vremensko fronto vrnili domov. V Postojni smo še pospremili del ekipe, ki je tam končal potovanje in si spotoma ob pivu ogledali nastop dveh harmonikarjev.

Zapisal Uki

Slike iz jame so v nadaljevanju, ostale slike iz Vercorja in Grenobla pa tukaj. Vse foto Uroš Kunaver z Behare Rexhepi, Matijem Perne in Andrejem Drevenškom.

 

Gorbyjevo brezno

bDSC_2470-1_m  DSC_2467-1_m

Nad Gorbyjevim breznom

DSC_2475-1_m

Gorbiyevo brezno – malo drugačen pogled

DSC_2501-1_m  DSC_2505-1_m

Reka brez zvezd

DSC_2509-1_m

Dvorana trinajstih

dDSC_2517-1_m

Dvorana trinajstih

DSC_2520-1_m  cDSC_2522-1_m

Strašni slap

DSC_2528-1_m

Napis na katerem piše: Beyond this point you enter into the most demanding part of the cave. Are you sure?” (v prevodu: Tukaj vstopate v najzahtevnejši del jame. Ali ste prepričani?)

DSC_2531-1_m

Prečke nad vodo

DSC_2540-1-2_m  DSC_2544-1_m

DSC_2547-1_m

Malica v Grand Canyonu

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: ,