Evklidovanje

Včeraj smo šli preizkušat nove upe. V stilu “šta ne ubije te jaća” smo najobetavnejša izmed novopečenih pripravnikov namočili, do gat in čez. Ker je napoved obetala plohe, nismo šli v novo jamo na Jezerskem Stogu, saj je dostop dokaj dolg. Tako smo šli v letos nadvse popularnega Evklida. Kot da nas še ni izučilo …

Šli smo: matematik, fizik, dva programerja in trije biologi – Jure, Lojze, Matija, Diba, Flis, Beki in Špela. Na kavi smo našteli pozabljeno opremo: dva škornja, 4 gojzarje, dva štumfa, nešteto rezervnih oblačil. V jamo smo vstopili ob sramotnih 10:15 in se dogovorili, da bomo ob 20-ih zunaj. Matija, Flis in Diba so šli na dno, kopat nadaljevanje. Prekopali so se skozi in nadaljevali 10 m po meandru, nakar so dosegli slap, ki ga je Matija preplezal in nadaljeval še 30 m, do rahle zožitve, ki čaka macolo. Bojda piha za znoret. In bojda je vmes potoček po dnu meandra narasel. Novi deli se imenujejo Curse of dimensionality (to ni izmišljotina, ampak resna matematična zadevščina!).

Ostali smo šli izmerit obljubljene stotine metrov v Didilandu (globina 300 m, dolžina nekje na 2/3 jame). Fanta sta prasicam navkljub hitro premagovala meandre. Pršenje v edinem zaresnem breznu v jami (100 m), je še bilo sprejemljivo. Nižje pa so zadeve postale bolj pestre. Jure je imel “nejamarski” – delavski kombinezon in postajala sem zaskrbljena. Jamarski pajaci namreč tudi mokri grejejo in hitro se sušijo, medtem ko delavski pajaci počnejo ravno nasprotno. Vseeno smo napredovali do delovišča, saj so ga fantje označili in dogovor je bil, da mi oznako odstranimo ob izhodu, drugače nas gredo iskat. V teh delih smo bili vsi prvič in nihče ni pričakoval popolnoma blatnih in dodobra namočenih ozkih cevastih rovov. Delovišče je bilo ravno takšno – preozko za enega, kaj šele za štiri, mokro in z obupnim prepihom. Slišala sem šklepetajoče zobe in sklenila, da bo pametneje če akcijo modificiramo. Trije so šli nazaj do prve dvorane, navlečt nase astro folije in rezervna oblačila, jaz pa sem vseeno skočila pomerit nadaljevanje. Čez obupno ožino, ki sta ji sledili še dve, sem prišla v dvorano s pritokom in dvema odtočnima meandroma. Že predtem se v teh delih pojavljajo čudoviti kristali, tu pa jama postane obupno kičasta. Aktivna siga, zavese, sigasti slapovi, cele kopice živorumenih kristalov kar sem ter tja skačejo iz običajne “evklidske” grobe skale. Ustavila sem se kaj kmalu, saj bi morala za nadaljevanje zabresti v vodo. Od stotinj metrov sem jih tako namerila 36. Vmes mi je začela utripati luč in ugotovila sem, da imam rezervo pri ekipi. Bila sem neizmerno srečna, da se je odločila nepreklicno umreti šele na poti ven, ko sem imela čelko in ekipo poleg sebe. Očitno si modul želi reseta, ki ga seveda ne znam izvesti, saj zakaj bi prebrala navodila za uporabo luči.

Po juhi, gnezdenju v klobčiču astrofolij in oreščkih je morala zrasla in hitro smo pobrali šila in kopita, čeravno namočena do neprepoznavnosti. Jure in Lojze sta hrabro navlekla nase kupec rjave brozge, ki so bile nekoč rokavice in odbrzeli smo proti površju. Resnično odbrzeli. Evklid je znan po neštetih pretočenih solzah novopečenih jamarjev, ki so se ven vlekli neskončne ure. No, tadva sta s prasicami polnimi hrane (sendviči so se spremenili v amorfno maso) veselo premagovala ožino za ožino. Sem ter tja sem slišala tako avtentično preklinjanje prasic, kot da bi imela že večletno prakso. Če je Beki v Trubarju trpela in se obirala, je tu veselo poskakovala ven, neprestano čebljajoč, kako ta jama sploh ni tako grozna. In odkrili smo nov talent naše kosovirke :). Pri prosto splezljivih stopnjah, kjer bi se mogoče lahko obirala, je dež pripomogel k odličnem hitrostnem plezanju. Verjetno je k celokupni hitrosti ekipe pripomoglo dejstvo, da smo očitno ujeli nevihtni val. Če je bila za notri vodna situacija bedna, je bila za ven peklenska. Sama v življenju še nisem žimarila po takem dežju. Vsakič ko sem zagledala Jureta, premočenega in tresočega se, sem dobila slabo vest in obljubljala sem mu, da bo naslednja lepša. Blatnik jr. pa je neprestano izražal tako očitno srečo in navdušenje nad jamo, da sem se na koncu sprijaznila s tem, da je očitno pol riba. In to človeška. Skoraj brez ustavljanj smo po dobrih 4 urah pogledali v dan, 10 min pred dogovorjeno uro. Sreča ob izhodu je bila neverjetna – t. i. zabava tipa dva v najboljši obliki. Potolaženo sem gledala nasmehe na obrazih, morebiti pa še prideta na ferajn. Površje je bilo dodobra namočeno, a deževalo ni več. Pustili smo sporočilo drugi ekipi in se odpeljali v Leščana na pico. Ob 23h so se pripeljali še ostali. Malo smo še viseli na parkirišču: 7 umazancev, od tega nekateri v podpajacih s kolenčniki in podkapami, trije se bašejo s pico iz kartona, glasna debata o luknjah, vodi, rovih, prepihu. Tipična jamarska scena torej.

Sedaj pa popolnoma za res: letos nikoli več v Evklida!

Špela

 

Fotografije si lahko ogledate na tej povezavi.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: ,