Evklidova piščal – 10. 2. 2019

Za vikend smo Evklidovali. Zaradi objektivnih razlogov (sobotni maček), smo se v Evklidovo piščal odpravili v nedeljo. Saj gremo samo na 330 globine … Odpravili smo se v obširni zasedbi: Aja, David, Teo, Dave, Jure, Vid, Matic in jaz. Kofetkanju ni bilo videti konca in v Pokljuško belino smo zagazili ravno, ko je začelo snežiti. Pri avtu je Matic ugotovil, da je že drugič v dnevu pozabil podobleko. Opremili smo ga s kopico rezervnih oblačil. Pred jamo je Vid ugotovil, da se pajac ni zašil sam – na več mestih smo že videli dobršen del podobleke. Odlična popotnica za jamo, ki žre kombinezone.

Kljub drugačnim obljubam so bili vhodni deli vse do brezen ujeti v led. Ki ni bil tipa “seksi ledene sveče sem ter tja”, ampak konstantna nekaj cm debela prevleka vsepovsod. Ne najboljša popotnica za prosto plezanje. Navzdol je šlo še prehitro samo, z izhodom pa se bomo ukvarjali, ko do pridemo nazaj. Plan je bil, da kopljemo v dveh ekipah, a smo opremo naključno nametali po prasicah, zato smo se dogovorili za koordinacijo na dnu jame. V Prpi sem vodenje prepustila Juretu in Davu in počakala Davida in Teota (ker tokrat iz kamina visita kar dve vrvi, bi se Teotu morebiti spet zaluštalo obvozov). Mnogo ožin in nekaj štrikcev nižje smo izvedeli, da nismo več drugi v vrsti – dirkaški duo je očitno šel še na panoramsko dirko in ko sta se zopet znašla na glavni cesti do dna, sta za las ujela rep karavane. Novi obiskovalci novih delov niso marali standardov kopanja (ki z globino drastično upadajo) in se vztrajno kapitalno zatikali. Delovišče je bilo mučno mokro. Vid je do dna prišel s popolnoma razparano hlačnico (od škornja do riti, na stegnih pa smo že opazili luknje v podobleki. Sledilo je nekaj organizacijskega nereda, med katerim je Dave z majzlom in macolo preusmeril glavni tok vode, ki je pred tem tvoril zaveso, za katero je bilo nadaljevanje, v stranski obvoz – geoinženiring at its best, naslednjič preusmerimo kar celo strugo. Naposled smo Jure, Diba, Špela in Dave le oddivjali novim delom na proti, ostali pa so dodatno kopali mokre vertikalne ožine, nadvse prijetno delo torej.

Izkazalo se je, da je “nadaljevanje” za skalo le fatamorgana in kar nekaj ur so fantje kopali skalovje, jaz pa strgala debele nanose blata iz ožine in nato iz blatnih kroglic risala sonce. A uspelo jim je, kljub mojim klicem po povratku ob razumni uri. Veseli smo izmerili novih 50? metrov prostornega rova (Evklidski standardi). Na koncu bojda zopet skala ovira prehod v “še širše dele”. Piha pa, piha. Prepih se od začetnih delov podvoji in divje vleče v nadaljevanje. Matic obljublja dvorano velikosti treh Medvedovih kont.

Nekaj čez 20-to smo se zapodili v razširjene ožine. Pri prvi vrvi od spodaj gor smo požlampali dve posodi cedevite in ko je dehidracijska utrujenost minila, smo z istim tempom nadaljevali, misleč da nas druga ekipa čaka v snegu. Tik pod Prpo smo zavohali nezmotljivi vonj čikcev biološke ekipe in zaskrbelo nas je, da nas pa mogoče le še ne čakajo. In res, v meandru nad Prpo smo srečali Teota, ki je na vprašanje “kako ste” odgovoril “počasni”. Evklid je kot navadno vzel davek z izžetjem (in slačenjem) tistih, ki so bili v njem prvič. Oblekli smo se v dodatne plasti in malce ukampirali, Matic, ki ga je gnala misel na podobleko v omari, pa je šel naprej igrat goniča. Zopet smo ga srečali čemeti v ledenem meandru, rahlo otrplega, čakajoč da me spravi skozi izpostavljen del ledenega meandra. Hvaležno sem se obesila na njegov žimar, ledno plezanje v škornjih pač ni moja stvar. Jure je v smehu opisal moje borbe kot “2 cm gor, da lahko zdrsneš 3 cm navzdol”. Smo pa ugotovili, da je led dober, ker ne trgaš pajaca, in to z veseljem sporočili Vidu, ki je iz jame prišel na pol slečen. Ob 1.15 smo prišli ravno v snežni metež in hitro spokali proti avtu. Zunaj smo ugotovili, da je imel Teo približno 3x težjo prasico kot vsi ostali. Delitev dela pač. Po 10 m mi je z ruzaka padla krplja. Še enkrat sem jo res temeljito pritrdila na ruzak in pri rampi ugotovila, da ne dovolj temeljito. Odvrgla sem ruzak, šla nazaj skoraj do jame, našla krpljo, šla mimo rampe, ugotovila da sem zgrešila ruzak, se vrnila do rampe, ugotovila da ruzaka res ni, malo pobrbljala in našla ruzak na smučišču, do koder ga je zvlekel Vid. Fantje so me čakali pol ure.

Passata sem našla “do kolen v snegu” sredi ceste, pluga nikjer. Po mnogo poskusih speljevanja, je Maticu le uspelo. Sledili smo Ajini gazi in se spraševali kakšne gume ima, da ji ni zdrsovalo. Passat se je namreč obnašal nadvse muhasto in večino poti smo prevozili v prvi in s stisnjenimi zobmi. Po 50 min smo le prišli do Gorij in iz snega v dež. V Kranju smo ugotovili, da pod avtom vlečemo kos plastike, ki bi moral biti pritrjen na podvozje. Ko sem se ob 5.20 zavalila v posteljo, sem se nepreklicno odločila: letos ne grem več v Evklida.

Špela

Fotografije najdete na povezavi: klik.

Posted by | View Post | View Group
Ključne besede: , ,