1989–2000

Rombon – Kanin

1989
Člani društva sodelujejo v raziskavah Skalarjevega brezna, kjer slovenski jamarji dosežejo globino 911 m. Na Pršivcu poleg več manjših jam odkrijejo tudi nove rove v Cefizljevi jami. Na povabilo tržaških jamarjev se oktobra Franci Gabrovšek in Gregor Pintar udeležita akcije “-1000” v Črnelskem breznu, kjer je prvič v Sloveniji presežena magična globinska meja – 1000 metrov.

1990
Veliko članov društva sodeluje na reševalni akciji v Črnelskem breznu, kjer se je med reševanjem poškodovanega kolega smrtno ponesrečil tržaški jamar. Začetek raziskav na Rombonskih podih, 28. julija odkrijejo vhod v Vandimo.

1991 – 1992
Poletni tabor se po dolgih letih preseli iz Pršivca na Rombonske pode. V Vandimi v dveh letih raziščejo štiri razcepe v jami, ki jih pripeljejo do: -398, -600, -650 in -550 m. V Peronospori na Rombonskih podih zaključijo raziskovanje na globini 143 m. 1993 V sedmih akcijah od marca do julija v Vandimi presežejo “magičnih” 1000 metrov. Vandima je obenem prva “tisočmetrca”, ki so jo raziskali Slovenci – globina 1042 m. S tem znova utrdijo svoj položaj najboljšega slovenskega društva za raziskovanje visokogorskih jam. Začne se raziskovanje Brezna pod Velbom.

1994
Doseženo je dno vhodne vertikale v Breznu pod Velbom, ki je s 501 metri globine najgloblje svetovno enotno brezno. To mesto drži tri leta, sedaj je na tej lestvici tretje.

1995 -1996
Franci Gabrovšek in Franc Marušič – Lanko, ki sta bila takorekoč edina raziskovalca globljih delov Vandime dosežeta dno na globini 1182 m. Na Banjšicah je na tradicionalnem prvomajskem raziskovanju odkrit vhod v Ponor polne lune. Tri članice in dva člana se udeležijo mednarodne jamarske odprave v Brazilijo, kjer skupaj z brazilskimi jamarji raziskujejo sistem Sao Vicente. Jeseni se članica pridruži italijanski jamarski odpravi v Mehiko v kanjon La Venta, leto kasneje pa še jamarski odpravi v Pakistan.

1997
Spomladi dosežejo sifon v Ponoru polne lune v globini 370 m, tako da postane jama najgloblja na Banjšicah. Poletni tabor se iz Rombona preseli na Kanin. Trije člani dosežejo dno Brezna pod Velbom – 852 metrov. Jeseni društvo organizira samostojno jamarsko odpravo v Oman. Člani ekspedicije raziščejo in izmerijo okoli 4,5 km jam. Največja je Konof – globoka 223 in dolga 1508 metrov. Pod okriljem katastra, ki ga vodi Dorotea Verša, nastane distribucijska jamarska lista, ki kmalu postane glavno sredstvo medsebojnega informiranja slovenskih jamarjev.

1998
Številne akcije v Gorjansko jamo podaljšajo jamo za skoraj dva kilometra. Poveča se tudi raziskovalna vnema na Lanskem vrhu. V Najdeni jami po dolgih letih znova najdejo nadaljevanje. Člani se udeležujejo tudi nadaljevanja raziskav v Skalarjevem breznu, ki jih vodijo koprski jamarji.

1999
V 14 akcijah poglobijo Renetovo brezno od -100 m do -750 m. V Ponoru polne lune s pomočjo potapljačev iz kluba Norik – sub premagajo končno oviro in dosežejo sifon na globini 430 m. Jama ima že preko dva kilometra dolžine. Po desetletnem vodenju Katastra Jamarske zveze Slovenije se umakne Dorotea Verša. Pod njenim vodstvom je Kataster postal ena redkih povezovalnih točk slovenskih jamarjev. 2000 V nekaj akcijah podaljšajo Najdeno jamo za skoraj 500 metrov, tako da preseže dolžino 5 km. Dean Pestator posname jamarski film Vrtiglavica. 29. oktobra v Renetovem breznu na Kaninu presežejo globino 1000 metrov. Renetovo brezno postane tako peto brezno v Sloveniji, globlje od 1000 m, tretje, ki so ga raziskali slovenski jamarji in drugo, ki ga je raziskalo Društvo za raziskovanje jam Ljubljana.

Najaktivnejši člani društva: Jurij Andjelić – Yeti, Marjan Baričič, Martina Bergant – Bina, Matej Dular, Franci Gabrovšek-Franček, Tina Hajdinjak, Branka Hlad – Brana, Gregec Jeromen – Slovon, Franc Marušič – Lanko, Kristofer Pečar, Matija Perne, Matjaž Pogačnik – Pigi, Gregor in Marina Pintar, Joško Pirnat – Jozl, Gregor Prevec, Mile Prevec, Nina Prevec – Cilka, David Senica, Marko Simić, Primož Stupica – Valter, France Šušteršič, Rafko Urankar – Cile in Dorotea Verša.